Po zaslugi prispevkov dveh arheologov, Predraga Novakovića, ki obravnava obdobje od starejše kamene do železna dobe, in Božidarja Slapšaka, ki razkriva umetnost rimske antike, ter s pisanjem Nataše Golob, ki osvetli dogajanje v starokrščanski umetnosti ter prispevke karolinške dobe, smo prvič dobili umetnostno zgodovino, ki se ne začenja šele v 6. stoletju s slovansko naselitvijo in tej sledečem pokristjanjevanju. Z razkrivanjem take možnosti kontinuitete je prostor za oblikovanje nove, drugačne etnogeneze Slovencev bolj odprt. Tudi ostala srednjeveška obdobja, ko se oblikuje pojem sloga, romanika in gotika, so nam predstavljena v pisanju Nataše Golob. Razveseljujoče je, da so spomenikom arhitekture, kiparstva in stenskega slikarstva dodani tudi najpomembnejši primerki knjižnega slikarstva. V obdobju gotske umetnosti so prvič poudarjeni kot pomembni nosilci humanistične kulture in sledilci aktualnega evropskega umetnostnega dogajanja Celjski grofje. V pisanju o renesančni umetnosti, ki je bila za pisce doslej nekako izmikajoče se obdobje vpelje Lev Menaše posrečeno delitev pri izmenjavi vplivov med južno in severno renesanso. Tako postane jasnejša zgodovinska slika in utemeljeno upadanje umetniške produkcije, potem, ko se počasi izteka gotska umetnost. V tem času pride do pomembnega preloma; meščanstvo, ki je v 15. stoletju že postajalo pomemben naročnik ambicioznih umetniških projektov, se v 16. stoletju usmeri v protestantizem. Ta je bil naravnan proti cerkvenemu okrasju (ne glede na to Trubar poroča o slikarju, ki poslikava cerkve po Dolenjskem). Veliko usodnejša od tega zastoja pa je bila za umetnostni razvoj protireformacija. Zaradi nje, pregonov in selitev, ki jih je povzročila, je prišlo do razbitja mestnih kulturnih elit, vlogo naročnika je spet prevzela Cerkev, posvetni naročnik se je lahko uveljavil šele v 19. stoletju. Vendar je po drugi strani barok, umetnost vnovične katolizacije, tisto obdobje, ko se po gotiki umetnost vnovič razcveti. Obravnava ga Damjan Prelovšek, ki vpeljuje nove atribucije ljubljanskih arhitektur, ki so plod njegovih raziskav zadnjih let. Pri zapisu malce zmoti izrazita osredotočenost na arhitekturo, marginalizacija vloge štirih baročnih slikarjev Metzingerja, Berganta, Jelovška, Cebeja (slednja sta samo omenjena in brez reprodukcije, prav tako Almanach), novo je (pod)vrednotenje Robbovega opusa. Rekli bi lahko, da se s Prelovškovim poglavjem v knjigi začno oglašati glasovi revizionizma. O njem bi lahko govorili v prispevku Ivana Stoparja o umetnosti 19. stoletja, kjer se presenečenja kar vrstijo: od poljubne izrabe pojmov za sloge - govora je npr. o romantično-realističnem slikarstvu - in njihovega časovnega neskladja, podvrednotenja najkvalitetnejših opusov, Kavčičevega ter Tominčevega, uvrščanja zgolj dokumentaristično zanimivih poskusov vedutistov, ki zasedejo velik delež med reproduciranim gradivom, do preimenovanja slikarja, ki so ga predstavniki moderne častili kot svojega predhodnika, Petkovška iz Jožefa v Antona (Kako se je moglo to primeriti piscu, kako je moglo to uiti pregovorno budnemu očesu strokovne urednice?). Posledica vseh nesporazumov je, da ni reproducirano eno samo Petkovškovo, Kobilčino, Veselovo delo, da je izpuščeno pomembno kiparsko dogajanje, ki se začenja v zadnjih desetletjih 19. stoletja, ko z Ganglovim Vodnikom dobimo prvi javni spomenik. Berneker, Zajec in Napotnik ostanejo brez reprodukcij, ali naj bi ju nadomestila poljudna Alojzij Progar in Jurij Tavčar? Nič boljše se ne godi javni plastiki v celotnem 20. stoletju, spomenikov v knjigi preprosto ni. (Prav tako v knjigi umanjkajo slikarska posvetna javna naročila, ne glede na sicer privilegiran status slikarstva.)