Dvorec Zaprice (Steinbuechel) v Kamniku je leta 1550 pozidal Jurij pl. Lamberg, potem ko je popolnoma predelal in prezidal prvotni dvor iz 14. stoletja (leta 1359 je omenjen hof ze Apecz), ki ga je takrat imel Dienger von Apecz. Zapriški vitezi Diengerji so omenjeni že leta 1301 (Friderik Dienger/Dyengaer de Apiz) in 1306 (Perchtolt der Appeczer), sredi 14. stoletja sta dvor imela kamniška meščana Nikolaj Šmid in Friderik Tesak, Šmidovo polovico je leta 1352 kupil Friderik Layster, Tesakovo pa sedem let pozneje Nikolaj Sommerecker. Renesančno stavbo, v kateri se še skrivajo ostanki prvotnega dvora, so naslednji lastniki Hohenwarti predelali v 18. stoletju. Od takrat tudi izvira sedanja podoba Zapric, dvonadstropnega poslopja pravokotnega tlorisa sredi trikotnega dvorišča z nizkim obzidjem in z dvema šesterokotnima stolpoma. Z barokizacijo je stavba izgubila vogelne pomole, dobila pa bolj poudarjena pročelja. Leta 1615 so Lambergi zastavili Zaprice Janezu Sigfridu pl. Raspu, leta 1624 Janezu Jožefu pl. Thallerju, njegov sin Janez Jožef pa je dvorec kmalu zatem kupil. Leta 1670 je Zaprice podedovala Marija Magdalena pl. Hohenwart, leta 1750 je dvorec podedoval baron Jožef Gvido Gallenfels, sedem let pozneje ga je kupil Anton Medard Wiederkher pl. Widderspach, leta 1830 Franc Pirh, leta 1871 pa je Zaprice na dražbi kupil Fidelis Terpinc, graščak na Fužinah pri Ljubljani. Od druge polovice 19. stoletja (leta 1878 ga je kupil vitez Jožef Schneid pl. Treunfeld) do konca druge svetovne vojne je bil dvorec v posesti dedičev viteza Schneid pl. Treunfelda in sorodnikov Rechbachov. V Zapricah so danes prostori kamniškega muzeja z arheološkim, etnološkim, zgodovinskim in kulturno-zgodovinskim oddelkom, v njem je galerijska zbirka Mihe Maleša in razstava upognjenega pohištva na Slovenskem.