Prof. dr. Marko Uršič je po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani študiral filozofijo in psihologijo na Filozofski fakulteti, na kateri je leta 1975 diplomiral. Najprej je bil zaposlen kot gimnazijski profesor, pozneje tudi kot novinar in knjižni urednik. Magistriral je leta 1984 (Aristotelova modalna logika) in doktoriral leta 1990 (Implikacija in deduktivna nujnost). Po doktoratu se je izpopolnjeval pri prof. Paulu Weingartnerju v Salzburgu (logika relevance). Leta 1992 je dobil delovno mesto kot docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 2003 pa je postal redni profesor za Filozofijo narave in Logiko. Na Fakulteti za družbene vede že vrsto let predava Teorijo simbolnih form. Kot gostujoči profesor je predaval v Berlinu, Pragi, Nancyju in Tokiu. Je avtor več kot stotih filozofskih člankov v domačih in tujih revijah ter desetih samostojnih knjig. Zadnje desetletje piše in objavlja filozofsko-literarno tetralogijo Štirje časi: Pomlad (2002), O renesančni lepoti (2004), Sedmerke (2006) in Daljna bližina neba (2008).