Renesansa je v svojo kulturo vnesla tudi eksplozijo “ljudske kulture smeha”, kot jo je duhovito analiziral pri Françoisu Rabelaisu Mihail Bahtin. Ta ljudska kultura smeha, ta karnevalizacija kulture in literature, v kateri sodelujejo enakopravno vsi sloji družbe (spomnimo se samo Shakespearove komediografije!), ta dejavna napetost med normo in njenim kršenjem ni zaobšla renesančne komedije, v kateri sta erotika in spolnost dobili tako rekoč kardinalni položaj. Komedija je torej premaknila interes z glave na trebuh, v svoji strukturi je razkrila telesnega človeka, ki je enako vdan svoji poželjivosti kot tudi nagnjenosti k spekulativnim razmišljanjem. Čeprav je italijanska renesančna “učena komedija” (commmedia erudita, sostenuta) s svojmi najodličnejšimi predstavniki Machiavellijem, Dovizijem in Ariostom poskušala komedijo ohraniti na nivoju metafizične spekulacije, ki zaznamuje misel in delo njenih junakov, vendarle ni mogla mimo eksplozije erotičnega in spolnega “samo-zavedanja” in “samozavesti”, s katerima se je evropska komedija postavila po robu “breztelesni” in “spekulatini” tragediji in njenim vzvišenim emocijam. Posebej elizabetinska dramatika je svobodno jemala elemente komedije in tragedije in z njihovo kombinacijo ustvarila renesančno tragedijo in komedijo, v kateri se človek pojavlja v integralni obliki kot misleče in čutno bitje, ne da bi ga bilo mogoče razdeliti na “um” in “telo”.