zbirka je Boccacciev Dekameron, vrh renesančne pripovedne proze pa pomeni Cervantesov roman Don Kihot. Renesančna lirika je bila tesno povezana s tradicijo srednjeveškega trubadurskega pesništva. Njen najpomembnejši ustvarjalec, po katerem so se zgledovali že pesniki istega obdobja pa tudi mnogi poznejši, je bil Francesco Petrarca na začetku 14. stol. V nasprotju s trubadursko liriko ta poezija ne opeva več le duhovne ljubezni, ampak tudi čutno. Renesančna dramatika je dosegla svoj vrh s tragedijami Williama Shakespearja, ki je bil tudi pomemben gledališki ustvarjalec. Gledališče je imelo v njegovem času okroglo ali osmerokotno obliko; oder je segal v parter, tako da so ga stoječi gledalci obkrožali z vseh strani, nad odrom je bil balkon, na katerem so igralci uprizarjali nekatere dele igre. Ker je bila scena skromna, so morali igralci v uvodnih govorih pojasnjevati spremembe kraja ali časa. Angleške renesančne drame so v glavnem zajemale snov iz zgodovine, kronik in različnih književnih del, zato ni bilo mogoče upoštevati načela trojne enotnosti (glej tragedijo Kralj Ojdip). Prizorišča so se namreč menjavala, glavno dogajanje bi lahko trajalo več mesecev, ob njem pa so se vrstili še stranski prizori, ki jih antična tragedija ni poznala. V nečem pa je bilo renesančno gledališče močno podobno grškemu: imelo je veliko družbeno veljavo. Kot najbolj priljubljena vrsta razvedrila je pritegnilo vse sloje ljudi.