Če skočimo več kot tisoč let naprej, v 19. stoletje, ko je gledališče že pridelalo lep kos svoje zgodovine in so bile med drugim za njim atiška tragedija, srednjeveška duhovna igra (cerkvena služba za stike z javnostjo), renesančna dramatika z elizabetinskim vrhuncem v primerih Shakespearja, Jonsona, Marlowa in Websterja, francoski klasicizem z Racinom, Molierom in Corneillom (obilno subvencioniran od Ludvika XIV.), se pojavi francoski pozitivistični filozof Auguste Comte, ki meni, da je gledališču odklenkalo, ker se je pismenost prebivalstva toliko povečala, da lahko odslej ljudje drame končno berejo kar sami. Romantika je že v obdobju pred Comtejem začela proizvajati vrsto t. i. bralnih dram, ustvarjenih predvsem za individualno branje, vendar jih je gledališče, takrat ali pozneje, skoraj vse po vrsti uprizorilo.