Hradčani so velikanski grajski kompleks, ki se je razvijal tisočletje in več na nekoliko dvignjeni planoti na levem bregu Vltave. Tik pod grajskim hribom se reka, ki priteče z juga, naglo obrne proti vzhodu. Če je torej grič s predgradjem na levem bregu dajal skoraj idealen prostor za zgodnje srednjeveški razvoj gradu - že zgodaj obzidana celotna planota nekoliko nepravilnega četverokotnika, potekajočega približno v smeri vzhod-zahod je dajala dovolj prostora za namestitev centralnih funkcij za srednjeveško državo - pa je ravni prostor v okljuku Vltave na desnem bregu tik pod gradom spet idealno služil razvoju srednjeveškega mesta od 11. stoletja naprej. Znotraj obzidanega dela planote so bili sprva poleg sakralnih stavb še raztreseni objekti, ki pa so se pozneje z razvojem povezovali med seboj v čvrst kompleks traktov in vmesnih dvorišč. Dominantno vlogo je ob starejši romanski baziliki prevzel v 13. stoletju pozidani gotski kor katedrale sv. Vida, medtem ko so gotsko ladjo končali šele v začetku 20. stoletja. Baročna doba je poenotila kompleks s prefinjeno zunanjo obdelavo fasad in strešin ter pridala na nekaterih mestih bogate plastične poudarke. Od zahodnega monumentalnega baročnega vhoda na I. dvorišče se zvrstijo drugo, zaprto dvorišče, pa tretje, ki zaobseže razmeroma velik trg na južni strani katedrale sv. Vida in ki se prelije v manjši trg ter izveni v cesti, ki nekako po sredi deli kompleks in vodi k vratom na vzhodni obzidni stranici. Južni grajski kompleks se je razvil na prvotni obzidni črti, tako da dajejo zgradbe videz enotne, razgibane, v gabaritih dokaj uravnane fasade. V njenem zaledju pa se v vzhodnejšem delu razvijejo zaporedna notranja dvorišča. Poleg katedrale so na gradu zbrani številni pomembni prostori in spomeniki, tako Vladislavska dvorana, baročna Španska dvorana idr. Onkraj Jelenovega jarka, ki poteka ob severni grajski stranici, so v renesančni dobi pozidali Belvedere, dvorec kraljice Ane. Sistem povezav poti in dvorišč je seveda služil tudi za obredja, sprevode in javna slavja. Ne gre pozabiti, da je zahodni del z vhodom in prehodi vseboval kronansko pot, po kateri so vodili češke kralje h kronanju. Zadnji večji poseg v grajski kompleks pred Plečnikom je opravil znani baročni arhitekt Nicolaus Pacassi. Avstrijska uprava se je potem le malo menila za grad, tako da je po prvi svetovni vojni kazal vsepovsod znamenja opuščenosti in propadanja. Odveč je pojasnjevati, da je praški grad pomenil Čehom simbol državnosti. Tam so imeli zbrane spomine na slavne češke vladarje, vzemimo Otakarja II. Pemysla in nič manj slavnega Karla IV. Luksemburškega, ki je v 14. stoletju napravil Prago za središče nemškega cesarstva, ustanovil univerzo itd. Prenova gradu je zato pomenila eminentno nacionalno stvar, v novih okoliščinah pa simbolno še potencirano. V Masarykovih pismih Plečniku je ves čas čutiti njegovo željo, da bi bila dela čim prej končana, da bi dal demokratični ureditvi države z vsemi ustanovami, ki jo konstituirajo, tudi vidni zunanji poudarek, novo, na daleč vidno znamenje, ljudstvu nove simbole, ki jih bo prepoznavalo in jim sledilo.