Na pol poti med zaselkoma Volčja jama in Dobrina pri Žusmu, jugovzhodno od Šentjurja pri Celju, stojijo na kopastem pomolu griča še danes mogočne razvaline gradu Žusem (Suessenheim). Grad so v 12. stoletju sezidali krški škofje, upravljali pa njihovi ministeriali vitezi Žusemski. Leta 1202 je omenjen vitez Poppo de Suozzenheim (nato še leta 1208 vitez Henrik, leta 1245 Friderik, leta 1263 Gerloh in Valter, leta 1299 Engelskalk, leta 1329 Albreht, leta 1355 Heinzel, leta 1364 Henrik in Albreht, leta 1404 Hans), grad pa izrecno šele leta 1364 kot vest Suezzenhaim (nato leta 1437 - haws vnd gesloss Sussenheim). Med letoma 1364 in 1456 je bil Žusem dvakrat dalj časa v posesti grofov oz. knezov Celjskih. Leta 1364 sta ga brata Heinzel in Albreht Žusemski izročila Celjanom, a so ga leta 1404 Žusemski spet prejeli kot krški fevd. Leta 1437 ga je Andrej Žusemski spet zastavil Celjanom, leta 1458 pa ga je Janez Žusemski zopet prejel kot krški fevd (skupaj z razrušenim Žamerkom). Ko so Žusemski izumrli, je od leta 1480 na gradu gospodoval krški fevdnik Bernard Lichtenberški (sorodnik Žusemskih), nato pa oskrbniki ali zakupniki. Med njimi so bili Jurij Katzendorfer (omenjen leta 1484), Pavel pl. Buchwald (od leta 1494), isto leto Ahac Mutmannsdorfer, Andrej pl. Altenhaus (1528), nato njegovi dediči, od leta 1581 Krištof Kronegger, od leta 1583 baron Inocenc Moscon, ki ga je 1616 kupil v dedno last, od leta 1624 ga je imel štajerski deželni upravitelj Polikarp Scheidt, nato od leta 1632 baron Jurij Reising. Leta 1724 ga je dedovala grofica Marija Izabela Petazzi, leta 1787 pa ga je podedoval grof Johann Chamare de Herbuval. Leta 1848 je zanemarjeni in razpadajoči Žusem kupil A. Ritter, leta 1850 dr. F. Fuerst, leta 1864 pa glažutarski podjetnik Leopold Fieglmueller, ki mu je sedem let pozneje razkril strehe in ga prepustil uničenju, da mu zanj ne bi bilo treba plačevati davkov. V začetku 20. stoletja je posestvo imela splošna hranilnica iz Linza v Avstriji. Grad je doživel več hudih ur, tako so ga leta 1635 oplenili in razdejali uporni kmetje, šestdeset let pozneje pa je pogorel. Prvotna grajska zasnova je obsegala z obzidanim dvoriščem obdan mogočen stolp, ki se mu je v poznogotski dobi pridružil še palacij in prizidan stolp s kapelo. Palaciju so v renesančni dobi prizidali okrogla vogalna stolpa, zasnovo pa zavarovali z obzidjem in zunanjim ter notranjim vhodnim stolpičem. V grajskih razvalinah so vidni tako ostanki prvotnega romanskega gradu kot poznejših gotskih in renesančnih poslopij. Izstopajo razvaljeno trinadstropno gosposko stanovanjsko poslopje z velikimi okni v kamnitih okvirih in nanj prislonjena mogočna okrogla obrambna stolpa, v katerih so še ohranjene renesančne ključaste strelnice.