Na otočku sredi Krke leži grad Otočec (Woerdl), v virih omenjen leta 1252 kot Werde (nato še leta 1343 kot turn Werde, leta 1348 kot vest ze Werd, leta 1352 kot vest zem Werdlein, leta 1392 kot vest in dem Werd, leta 1423 kot vest im Werd in leta 1436 kot turn im Werd), ki so ga upravljali vitezi Otoški (Waerthi), ministeriali grofov Višnjegorskih in Andeških, sicer fevdnikov freisinškega škofa. Med vitezi Otoškimi so omenjeni bratje Henrik, Oton, Ulrik in Winther Werder oziroma de Werde (med letoma 1252 in 1293), leta 1298 Engelbert von Waerth, leta 1320 sinovi Hermana z Otočca kot fevdniki Henrika Planinskega, leta 1322 vitez Walchun, leta 1423 pa freisinški fevdnik Ivan Otoški. Leta 1277 ga je freisinški škof podelil v fevd Habsburžanom, pred letom 1343 so del gradu pridobili Herrand, Ortolf in Leutold Auerspergi in ga leta 1348 prodali hrvaškim fevdalcem Babonič-Krupskim, ki so priznali freisinško vazalstvo. Takrat se je iz prvotnega obzidanega stolpa razvil večji grajski kompleks, v palaciju so bivali vitezi Otoški (leta 1355 je omenjen vitez Nikel, leta 1360 freisinški vazal Nikolaj, leta 1393 pa njegovi sinovi Heinzel, Erhard in Winther Werder), v stolpu ob njem pa Turjačani. Stolp na Otočcu so nekaj časa morda imeli tudi gospodje Svibenski, zagotovo pa je bil do srede 15. stoletja celjski fevd. Med nadaljnjimi gradiščani in lastniki so omenjeni Lengenheimerji (leta 1454 Nikolaj Lengenheimer), od začetka 16. stoletja so Otočec imeli tirolski plemiči Villandersi (od leta 1503 Sigmund Viljem pl. Villander), kratek čas baron Janez Jožef Egkh (leta 1554 mu je polovico gospostva prepustila žena Ana Trautson, vdova Villanders), leta 1560 pa ga je kupil uskoški poveljnik baron Ivan Lenkovič. Leta 1603 ga je prevzel Karel Jurič, še isto leto pa je postal zastavni lastnik Jurij pl. Dovolič. Leta 1629 je Otočec kupil Janez pl. Sonce, graščak na Gorenjem Mokronogu, sto let zatem (1727) ga je po smrti Rozalije pl. Sonce podedoval baron Franc Karel Schweiger pl. Lerchenfeld, leta 1851 ga je kupil baron Gustav Berg in ga tri leta pozneje prodal grofu Albinu Margheri di Commadona. Margheriji so ga imeli do konca druge svetovne vojne. Januarja 1943 so Otočec požgali partizani, kmalu po vojni so razvaline zaščitili, ko pa je leta 1958 mimo stekla "avtocesta", so ga obnovili in v njem uredili hotel. Grad ima poznogotske in renesančne sestavine, jedro gradu pa sta dvonadstropna trakta, povezana z obzidjem z okroglimi obrambnimi stolpi in vhodnim stolpom pravokotnega tlorisa. Prvotno poslopje, šlo je za obodno zasnovo, so morda že v 12. stoletju pozidali na desnem bregu Krke. Kmalu so ob njem izkopali umetno strugo in tako je nastal otoški grad. Sredi 15. stoletja se je razvil grajski kompleks, ki je pozneje v renesančni dobi dobil še utrdbeni obroč, po baročnih predelavah pa je nastala današnja podoba tega bisera ob Krki. V gradu je baročna kapela sv. Device Marije.