Vrh strmega hriba na pobočju Konjiške gore nad Slovenskimi Konjicami so razvaline gradu Konjice (Gonobitz), enega največjih gradov na Štajerskem. Leta 1165 je omenjen vitez Leopold de Goniwitz, ministerial štajerskega mejnega grofa Otokarja (leta 1180 bratje Leopold, Otokar in Ortolf, leta 1181 vitez Gotskalk Konjiški), grad pa izrecno šele leta 1237 kot castrum Gunuvviz (nato še leta 1312 - havs Gonewitz, leta 1362 - vest ze Gonwiz in leta 1429 - haws Gonibicz). Po letu 1329, ko so konjiški vitezi izgubili izvorni grad (leta 1323 je Leopold Konjiški del gradu zastavil Ptujskim) in se okoli leta 1339 preselili na grad Jamnik pri Zrečah, so ga pridobili Viltuški gospodje (imeli so ga do leta 1385), nato pa je bil od leta 1365 krajši čas v posesti grofov Celjskih. Leta 1385 so ga pridobili z dedno pogodbo gospodje Devinski (upravnik je bil Ivan Sekoženski iz Vuzenice), leta 1406 pa podedovali grofje Walsee, ki so grad upravljali z gradiščani in oskrbniki. Leta 1406 je omenjen walseejevski oskrbnik Nikolaj Kraenigl, leta 1432 Lenart Wolf, leta 1448 kastelan Danijel Kolnitz, leta 1455 Ulrik Grassl, leta 1458 Žiga Spaur, leta 1464 pa Ulrik Schaendel. Leta 1466 so Konjice pridobili Habsburžani, med deželnoknežjimi oskrbniki pa so bili: leta 1474 je omenjen Ivan Žusemski, leta 1480 Bernard Lichtenberški, leta 1484 Friderik Holleneger, leta 1490 Franc Prager, leta 1494 Seifrid Rottenberger in Jurij Ilsung, od leta 1497 pa Jurij Scharff. Kot deželnoknežji fevd so imeli Konjice v zakupu ali zastavni lasti hrvaški plemič Adam Svetkovič (omenjen leta 1511), Gregor Regall iz Rač (1534), Janez Krstnik Valvasor (1561) in Janž pl. Khiessl s Fužin (1572), leta 1592 pa je konjiško gospostvo imel v zakupu Žiga pl. Tattenbach, leta 1594 ga je cesar zastavil Krištofu Prunnerju, leta 1597 pa prodal Tattenbachovim dedičem. Ko so leta 1671 v Gradcu obglavili grofa Erazma Tattenbacha, udeleženca zarote proti rimsko-nemškemu cesarju, je gospoščino dobila Žička kartuzija, ki je grad pustila razpasti, leta 1828 pa je konjiško gospostvo od verskega sklada kupil knez Weriand Windischgraetz. V začetku 18. stoletja je bil grad že razvalina. V mogočnih grajskih razvalinah so lepo vidni ostanki romanskih stavb (tudi temelji bergfrieda z izjemno debelimi stenami), dvonadstropnega zgodnjegotskega palacija in štirinadstropnega obrambnega stolpa peterokotne tlorisne zasnove, del renesančnega obzidja z bastijo s skoraj štiri metre debelimi stenami, zunanje obodno zidovje in grajska kapela. Prvotni romanski grad, pozidali so ga v 12. stoletju, so sestavljali dvonadstropni palacij, mogočni bergfried in s stolpi zavarovano obzidje. V gotski dobi so k palaciju prizidali peterokotni stolp, južno obzidje zavarovali z mogočno obrambno steno, na severno stran obzidja pa prislonili pomožne stavbe. V renesančni dobi so do konca obzidali nekdanje dvorišče, tako da je dobilo podobo štiritraktne stavbe, na katero sta se na zahodni strani prislanjala palacij in peterokotni stolp. Dostop v grad je varoval obor, na jugu obzidje z rondelo, na severni strani pa prav tako obzidje z mogočno bastijo, ki se je prislanjala na peterokotni stolp.