Na prepadni skalni vzpetini (251 m) nad reko Dravo pri Dolanah, jugovzhodno od Ptuja, stoji grad Borl (Ankenstein), ki je v starodavnih časih obvladoval rečni prehod z brodom blizu stare Štajersko-Ogrske meje. Prvotna stavba, gradiška utrdba (Borlyn), je nastala že zelo zgodaj, morda v začetku 12. stoletja. Prvič je omenjen leta 1255 kot Anchenstain, ko ga je v fevd od ogrskega kralja Bele dobil gospod Friderik Ptujski, ki je prezidal in utrdil prvotno utrdbo (grad je omenjen še leta 1291 - haws ze Ankchenstain, leta 1291 - Borlyn siue Ankynstain castrum, leta 1335 - vest Anchanstain, leta 1337 - castrum Ankenstain, leta 1441 - vest Ankenstain ter leta 1464 in 1490 - gesloss Anckchelstain). Morda so ga pred tem imeli v fevdu vitezi Treunski, ki so ga okoli leta 1200 iztrgali iz madžarskih rok. Rodbini gospodov Ptujskih (med ptujskimi kastelani je leta 1323 omenjen vitez Fricel z Borla) so po letu 1438 sledili grofica Ana Schaunberška, od leta 1464 grof Janez Montfortski, od leta 1471 zakupnik Bernard Griebinger, od leta 1478 pa cesarski upravnik Bernard Breunner. Leta 1481 ga je zavzel madžarski vojskovodja Viljem Fettauer in ga upravljal do leta 1488, ko ga je dobil v last baron Jakob Szekely de Khevendt. Szekelyji so imeli Borl do leta 1595, nato se je zvrstilo več lastnikov, med letoma 1620 in 1639 so ga imele pastorke barona Wolfa Vajkarda Herbersteina, grof Henrik Ludvik Thurn pa ga je leta 1639 prodal baronu Hansu Karlu Sauerju. Grofje Sauer so imeli Borl do leta 1801, ko so ga prodali knezu Stanislavu Poniatowskemu, od leta 1803 so gospoščino z gradom imeli grofica Jožefa Leslie roj. Wurmbrand in njeni dediči, po letu 1901 baronica Adalberta Kuebeck roj. Wurmbrand. Med obema svetovnima vojnama je bil Borl v posesti delniške družbe "Barlin" iz Maribora, zadnji lastnici pa sta bili rodbini Vučetić in Weiss iz Zagreba. Med drugo svetovno vojno so bili v gradu nacistično zbirno taborišče in gestapovski zapori, skozi njihove mučilnice je šlo več tisoč ljudi. Nemci so takrat iz gradu odstranili tudi vse priče njegove bogate preteklosti, tako grajsko opravo, opremo, slike, knjižnico in arhiv ter vse to odpeljali v rajh. Po vojni je bilo v Borlu najprej mladinsko okrevališče in begunski center za otroke iz Egejske Makedonije, leta 1952 so ga obnovili in je bilo do leta 1981 v njem letovišče in gostišče, nato pa so pričeli z obnovitvenimi deli. Zdaj grad že več let prazen sameva in čaka, da bo odprl svoje duri popotnikom in turistom. Grajsko jedro zelo razgibanega tlorisa tvori mogočen mnogokoten obrambni stolp z izjemno debelimi stenami (pozidan v 13. stoletju, vendar skriva v sebi še zgodnejšo, romansko zasnovo), vpet je v južni trakt, ki so mu po ogrski zasedbi konec 15. stoletja prizidali poslopja okoli deloma v renesančni dobi arkadiranega notranjega dvorišča, baroni Sauerji pa so sredi 17. stoletja Borl temeljito predelali in obnovili. Pozidali so poslopja na zunanji strani z grajsko kapelo sv. Trojice (1647) ter viteško dvorano. Od takrat tudi izvira njegova sedanja podoba z lepim notranjim arkadnim dvoriščem, utrjenim prednjim dvoriščem in imenitno baročno kapelo. Ohranjen je manjši grajski park z drevoredom.