Leta 1511 je mesto prizadel močan potres, ki je povzročil veliko škode po vsej deželi Kranjski. Z obnovo mesta so pričeli ozke stare hiše, razvite po globini parcele, povezovati v večje palače z dvorišči in s slemeni, obrnjenimi vzporedno z ulico. Še več sprememb v mestu je ustvarila zmagovita protireformacija, ki je v deželo prinesla barok. S stališča jezuitov, ki so prišli v Ljubljano leta 1597 in odločilno pripomogli k porazu reformacije, sta bili nesprejemljivi gotika, znak luteranstva, in renesančna arhitektura, ki je v svoje središče postavljala človeka. Le baročne cerkve so lahko vernike prepričale s svojim mogočnim bliščem in obrednim prostorom. Tedaj baročna umetnost ni bila stvar okusa, temveč simbol pripadnosti rimskokatoliški cerkvi. V Ljubljani je dosegel barok vrh v prvih letih 18. stoletja, ko so, tudi na pobudo Academie operosorum Labaciensis (delovala je od leta 1693 do 1701), tu delovali priznani italijanski umetniki: arhitekt Andrea Pozzo, kipar Francesco Robba, slikar Giulio Quaglio in drugi, večinoma iz sosednje Beneške republike. Pri njih se je gradbene obrti izučil tudi domačin Gregor Maček, ki ga radi postavljamo za prvega