Dežela z vinsko trto in oljkami, ponavljajočimi se griči, drevoredi cipres, morjem in gozdovi, kjer se renesančna arhitektura poigrava z razgibano pokrajino - Toskana, prepojena z vonjem po lesu, gobah in jagodičnicah, dežela, kjer je v zraku čutiti starodavni vonj po umirjenem toku življenja, ki tolaži dušo. Tudi kuhinja te dežele odraža to ozračje: preprosta, zmerna in krepka, brez razkošnih dodatkov in omak, na temelju neprečiščenega olivnega olja in odličnih sestavin, ki izvirajo iz domačega kraja. Pristni okus dajejo jedem aromatična zelišča, zlasti rožmarin, žajbelj, semena koromača, timijan in origano. V toskanski kuhinji je čutiti veliko željo po vzbujanju teka. Vso njeno moč občutimo v mesnih jedeh in divjačini. Jedi niso nikdar enolične; med pokušanjem nas popolnoma prevzamejo. Zgoščeni okusi vedno vzbujajo tek; živahna pa sta tudi govorica domačinov in seveda vino te pokrajine, znameniti chianti. Govoriti o Toskani pomeni govoriti o zelo pomembnem delu Italije, saj se prav gotovo uvršča med najznačilnejše italijanske pokrajine ali je celo najznačilnejša med predstavnicami italijanske kulture in tradicij. Nikakor ni naključje, da so ravno Firence v poznem srednjem veku predstavljale ta polotok v Evropi. Znano je, da so burgundski plemiči nosili hrano v usta z rokami, medtem ko je Katarina Medičejska uporabljala srebrni pribor, in v Italiji je bilo takih gotovo še nekaj. Toskanska gastronomska tradicija se je po letu 1533, ko se je Katarina Medičejska poročila s Henrikom II., razširila tudi na francoski dvor.