Profesor Šumi je bil izjemna osebnost, umetnostni zgodovinar širokih razgledov, izvirnih konceptov, znanstvenik ostre, prodorne misli in navdihujoč učitelj. Od svojega prihoda na Filozofsko fakulteto v zgodnjih šestdesetih letih je poleg ožje učiteljskih obveznosti širil razglede na številne sorodne humanistične vede in spodbujal vse, kar je bilo živega in delujočega v njih. Bil je strasten zagovornik vsakršnega ustvarjanja in vseh ved, ki morejo ustvarjalna dejanja kakorkoli refl ektirati. V obojem, v umetniškem in znanstvenem ustvarjanju, je videl enoto, posvečeno dejavnost, ki vodi k samospoznanju. Pripadal je generaciji umetnostnih zgodovinarjev, ki so zvečine končali študij pri profesorju Francetu Steletu v prvih povojnih letih in se po njem usmerili v proučevanje posameznih obsežnejših časovnih in vsebinsko sklenjenih razdobij slovenske umetnostne zgodovine. Šumi se je odločil za arhitekturo, natančneje za ljubljansko baročno arhitekturo. V svoji doktorski disertaciji (1960) je predstavil ne le nove metodološke prijeme pri njenem vrednotenju, marveč razprl poglede do začetkov renesančne arhitekture na Slovenskem in v drugi smeri vse do moderne v razponu od posamične arhitekture do njene vloge v širšem okviru naselbinske kulture ali sodobnega urbanizma. Po prvih njegovih treh temeljnih knjigah o novoveški arhitekturi je v knjižni seriji Ars Slovenije predstavil celotno baročno arhitekturo na Slovenskem (1969). In ko je stekel ciklus muzejskih razstav s prikazom romanske in gotske arhitekture z avtorji, najboljšimi poznavalci tem, kot so bili Marijan Zadnikar, Ivan Stopar in Samo Štefanac, je bila odločitev za Naceta Šumija za celoten novoveški arhitekturni ciklus samoumevna. Dela se je lotil z zanj značilno vnemo in z zavestjo, da sodeluje pri nastajanju muzejske stalne razstave, ki bo morala za dolgo govoriti generacijam Slovencev in tujcev o arhitekturni ustvarjalnosti ljudi v tem tako občutljivem prehodnem delu Evrope. V triptih je vključil vse, kar je ključnega dognal tudi po izidu svojih temeljnih knjig, in hkrati upošteval dognanja mlajših raziskovalcev, kar posebno velja za ta sklepni del.