Žrtve, soočene s travmatičnim dogodkom, najprej izgubijo občutek osebne varnosti. Kolektivno soočenje s travmo sicer nastopi kasneje, sproži pa podobne simptome. Od trenutka ko izkušnja pride v predstavni svet, travmatizirani živijo v smrtnem strahu pred njeno ponovitvijo. Zaznave postanejo netočne in preplavljene s strahom in grozo. Huda travma uniči tudi občutek za relativno varno sfero delovanja, v kateri obstaja manevrski prostor za napake. Za travmatizirano osebo ali skupnost je vsako dejanje lahko usodno, zato ni prostora za zmote ali improvizacije. Kombinacija nenehnega pričakovanja najhujšega in občutka, da vsaka najmanjša napaka lahko vodi v pogubo, v preživelih oblikuje globoko pesimističen pogled na svet. Travma uniči tudi normalno predpostavko, da je svet smiseln in razumljiv ter da deluje po obvladljivem redu. Poskus osmislitve travmatičnega dogodka se ponavadi sprevrže v sovražnost in jezo na okolje, ki je travmatizirane prevaralo, ker jim je vcepilo humanistične vrednote, te pa so se v ekstremni situaciji izkazale za neuporabne. Ne nazadnje travma popolnoma uniči pozitivno samopodobo. Žrtve, ki v travmatični situaciji niso bile sposobne ubraniti sebe ali svojih bližnjih, kasneje preplavijo občutki sramote, krivde in nevrednosti, ki jih lahko potešijo le s spominom na svojo travmo in na tiste, ki niso preživeli. Po travmatičnem dogodku se v človeku vklopi »krizni« varovalni sistem, ki mu sicer omogoči fizično preživetje, vendar »zamrzne« v svojem prvotnem stanju vse do ozdravitve travme, torej še dolgo po tem, ko se položaj že spremeni. Travmatizirano dojemanje stvarnosti se tako vrine med prizadetega posameznika in njegovo okolje in oži njegov pogled na svet na stalen občutek nemoči in ogroženosti, ki žrtev v ekstremni situaciji upravičuje do česar koli, s čimer bi zagotovila svojo varnost. Pri kolektivni travmi oziroma pri posameznikih, ki niso neposredno travmatizirani, se poleg tega pojavljajo še nekateri specifični simptomi, kot so občutek krivde, ker niso bili izpostavljeni prvotni travmi, ponižanost in osramočenost zaradi skupinske nemoči, identifikacije z žrtvami, občutek, da imajo posebno pravico do sočutja in prizanesljivosti okolja, ter jeza in maščevalnost do okolja. Težave se začnejo takrat, ko samoopredelitev žrtve očitno ne ustreza več situaciji, kot jo zaznava netravmatizirano okolje. Tako lahko ravnanje travmatiziranega subjekta, ki zanj predstavlja upravičen boj za preživetje, v njegovem okolju povzroči sekundarne travme. Poleg tega pa okolje njegovo vedenje sodi po normalnih merilih, zato prej ali slej pride do neodobravanja ali graje, ki travmatiziranim znova potrdi pravilnost njihovega popačenega védenja o svetu in ljudeh.