"Na videz in deloma tudi v resnici je Slovenija v teh desetih letih dosegla veliko. Po bruto družbenem proizvodu že presega nekatere članice EU, politično je bila relativno stabilna, postala je prepoznavnejša v svetu. Ne vse zgolj po svoji zaslugi, bili so ugodno ekonomski trendi v svetu, odprli so se trgi nekdanje Jugoslavije. A tudi cena za mirno tranzicijo je velika. Do sosednjih držav in do EU je bilo mnogo preveč servilnosti in podleganja pritiskom ali celo vnaprejšnjega pristajanja na morebitne zahteve. V Sloveniji danes vlada partitokracija, vse je razdeljeno po fevdalnem sistemu, tja do najnižjih uradniških mest. Socialna država, zapisana v ustavi, se potihem razkraja, razlika med revnimi in bogatimi še nikoli ni bila tako velika kot v zadnjem desetletju in se z zadnjo fazo privatizacije, pa tudi skozi plačno politiko še povečuje. Če bo sedanja politična garnitura uspela doseči vstop Slovenije v EU in Nato, bo verjetno še nekaj časa uspela ohranjati videz zgodbe o uspehu, z zgodovinske distance, ko se bodo analizirali globlji socialni tokovi, ki imajo dolgoročne posledice za neko družbo, pa bodo uspehi Drnovškove ere precej površinski, politično kratkoročni, dolgoročne posledice liberalnega pragmatizma, ki ni nič bolj nevaren kot socialni inženiring komunističnega sistema, pa prej negativne kot pozitivne. Prevrat v začetku devetdesetih je bil seveda zelo pomemben, a vendarle površinski. Resnični globinski revolucionarni procesi, vključno s temeljito spremembo socialne strukture družbe, ki bodo zaznamovali vsaj dve ali tri slovenske generacije, pa so se zgodili v zadnjem desetletju. Prezgodaj je še za končno oceno, nekateri obrisi pa se že nakazujejo. Niso prav razveseljivi."