tedanji Jugoslovanski ljudski armadi in vzbudilo »varuhe Jugoslavije, pa je bilo dosledno izvajanje koncepta teritorialne obrambe, ki ga je tedanje jugoslovansko vodstvo oblikovalo po vdoru vojsk Varšavske zveze v tedanjo Češkoslovaško republiko (poleti 1968). V primerjavi z drugimi republikami, ki v glavnem niso bile naklonjene večji samostojnosti na obrambnem področju, je Slovenija vzela tudi koncept oboroženega ljudstva in skrb za odpor v primeru agresije nanjo zares. Kako prav je storila, se je pokazalo mnogo let pozneje, na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta ob osamosvajanju Slovenije. V času Kavčiča sta vodila TRO Albert Jakopič - Kajtimir in Bojan Polak - Stenjka, oba spremenili poudarki, češ, »Slovenija ne sme postati dežela trgovcev, natakarjev in bančnikov« in da je »Ljubljana tudi delavsko mesto«, vendar se je v grobem politika razvoja, ki jo je začrtala njegova vlada, nadaljevala, mnogo pozornosti pa so namenili tudi podeželju in razvoju kmetijstva, saj je kmet postajal vse manj nevaren socializmu. Prvi odmeven spor Kavčičeve vlade z zvezno, ki jo je takrat vodil Slovenec Mitja Ribičič, je nastal poleti 1969, ko je Kavčičeva vlada zasadila prve lopate za izgradnjo slovenskega avtocestnega križa. Nastala je »cestna afera«, ker je zvezna vlada iz predloga za delitev mednarodnega posojila za ceste izpustila dva slovenske Zato jim tudi ves povojni čas ni uspelo racionalno urediti odnosov s hrvaškimi Srbi, kar se je pokazalo tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v času razpadanja Jugoslavije. Kavčič v zvezno vlado ni mogel dobiti najpomembnejših republiških voditeljev, saj so se ti mnogo bolje počutili doma kot na zveznih funkcijah, ki so bile vseskozi izpostavljene, republiški zapeček pa je bil relativno stabilen in miren. Zato je po takem »neuspehu«. Titovo ponudbo odklonil, trmoglavosti pa mu jugoslovanski predsednik ni nikdar pozabil, kar je poslabšalo Kavčičev položaj med politiki, tudi v Sloveniji, saj je veljala odklonitev Titove ponudbe za velik greh. Ko je pozneje nastala še »cestna afera« in je sicer ni dočakal dokončne rehabilitacije teh ljudi, vendar je že z ustanovitvijo komisije povzročil, da se je kolesje tudi sodnih mlinov začelo vrteti hitreje, čeprav so nekateri medvojni kadri ostro nasprotovali temu. Sicer pa so »cestni aferi« sledila še druga razhajanja v tedanjem slovenskem političnem vodstvu. Čeprav se Kavčič ni neposredno vpletal v delovanje tedanje slovenske skupščine, pa se je zagotovo strinjal z »akcijo 25 poslancev«, ko je ta skupina republiških poslancev poleti 1971 mimo Socialistične zveze in vodstva in partijskega vodstva, a skladno s poslovnikom skupščine, mimo uradnih kandidatov predlagala še svojega kandidata za člana predsedstva SFRJ. Njihov kandidat je bil najmlajši minister v Kavčičevi vladi, Ernest Petrič, ki je sicer kmalu po privolitvi v kandidaturo od nje tudi odstopil. Toda korak je bil storjen in poslanci so sicer ubrali legalno pot, vendar ogrozili dotlej utrjene načine kadrovanja za najvišje položaje v republiki in državi, saj je to bil monopol partijskega vodstva. Po tej akciji se je tedanje partijsko vodstvo silovito odzvalo in nekateri poslanci so morali zapustiti skupščino, hkrati pa se je začel obračun z uredniki časopisov, intelektualci, politiki na nižjih ravneh, ki so sodili v liberalni krog. Med njimi tudi z direktorji podjetij, zlasti s tistimi, ki so bili preveč vneti zagovorniki Kavčičeve vlade. Imel je sicer pragmatičen odnos do centralizirane Jugoslavije, ki se je kazal v politiki: izkoristiti prednosti, ki jih nudi, in zmanjšati tisto, kar naj bi Slovenija dala federaciji. Zato je na enem izmed posvetov z direktorji podjetij namignil, da »so pipice odprte, izkoristite jih«; šlo je seveda za sredstva iz zveznih skladov, kar so njegovi nasprotniki v obračunu z njim prav tako izkoristili pri kritiki njegove politike. Obračun Leto 1972 se je v Beogradu začelo z 2. konferenco Zveze komunistov Jugoslavije, nekakšen nadomestek za kongres, z namenom, da bi, kot je dejal Tito, naredili »prelomnico v našem organiziranju« in okrepili fronto jugoslovanske revolucije v boju s protisocialističnimi silami. Namenjena je bila politični in organizacijski učvrstitvi partije za spopad z liberalizmom, nacionalizmom in drugimi, za tedanje zvezno vodstvo partije in države škodljivimi pojavi v »izgradnji socializma«. Na udaru so se znašle banke in podjetja, ki so poslovala s tujino, češ, da kopičijo kapital na škodo delavcev in se okoriščajo s sadovi njihovega dela. Konferenci je sledilo »Pismo«, ki sta ga Tito in tedanji sekretar izvršnega biroja jugoslovanske partije Stane Dolanc poslala vsem partijskim organizacijam in članstvu. Pismo je zahtevalo poenotenje jugoslovanskih komunistov v boju proti škodljivim pojavom in idejnim odklonom v sami partiji in napovedalo obračun s karieristi v partiji, predvsem pa s tistimi člani, ki nimajo nobene zveze s socializmom in komunizmom. Hkrati je potekal proces diferenciacije znotraj partijskih vodstev v posameznih republikah. V drugi polovici tistega leta Tito je s pomočjo Staneta Dolanca ukrotil srbske liberalce in hrvaške »maspokovce«, ki so morali zapustiti politične funkcije. (se nadaljuje prihodnjič)