Seveda sem na teh potovanjih, kjer sem nekajkrat opravljal tudi funkcijo osebnega sekretarja, spoznal določene načine Titovega življenja in dela. Bil je človek zelo ustaljenih življenjskih navad, velik ljubitelj reda, točnosti, preciznosti. Napak ni toleriral. Na nekem razgovoru s šefom države ga je prevajal Leo Mates, zagrebški Žid, razgledan človek, ki je znal precej jezikov. Tito, ki se je do takrat že precej dobro naučil angleščine, mu nenadoma vskoči v besedo in šefu države reče v angleščini, da ga njegov generalni sekretar ne prevaja, temveč tolmači. Zaradi te napake je Mates kmalu za tem odletel s funkcije sekretarja. Drugače je bil Tito precej zaprta oseba, ki se je z zelo malo ljudmi tikal. Tikal se je s Krajačićem, s starim komunistom, ki je v času vojne poskrbel za mlajšega sina Miša. Bil je njegov intimus, bili so tudi drugi, vendar na določeni distanci. Do svojih prijateljev je bil lojalen. Krajačič je bil nekaj časa v nemilosti zaradi različnih afer, med katerimi je bila tudi ta, da so mu v Zagreb za bazen prepeljevali morsko vodo v cisternah. Nekaj čas ga Tito ni sprejemal, nato pa spet. Tudi starejšega sina Žarka Broza, ki mu je povzročil precej težav, deset let ni srečeval. Njegova najljubša rekreacija so bili zvečer filmi, predvsem kavbojke. Na ladji se je po filmu vsedel in kramljal še pozno zvečer. Pogosto se je zapletel v razgovore, v spomine in pripovedoval o svoji mladosti, o svojem starem očetu v Sloveniji, o prvi svetovni vojni, Rusiji, drugi svetovni vojni. Pripovedoval je o srečanju z Dražo Mihajlovićem leta 1941, brez sovraštva in s precejšnjim kančkom humorja. Opisoval je, kako je imel Draža vojaka, ki je stalno na hrbtu nosil blagajno, Draža pa njen ključ. Kadar je denar potreboval, ga je poklical, vojak se je moral obrniti, da je lahko odklenil, vzel denar in zaklenil nazaj. Tito je imel precej dolgo izjemno fizično kondicijo. Spominjam se, kako se je 68. leta na obisku v Mongoliji odpravil na lov z dvema zdravnikoma, dopoldan z enim in popoldan z drugim. Oba sta omagala, Tito pa je zdržal. Rad se je tudi lepo oblačil. To je bila ena od njegovih lastnosti, kar je nenavadno za človeka, ki se je šolal in odraščal za časa kominterne. Tudi v svoji okolici ni trpel, da bi bil kdo neurejen. Imel je pomanjkljivo formalno izobrazbo, vendar je bil naravno nadarjen z izjemnim spominom. Veliko je bral in imel ogromno knjižnico. Znal je nemško, na stara leta pa se je nato naučil še angleško. Mene je presenečalo, da se je Tito s svojo relativno skromno izobrazbo tako dobro znašel po svetu. Na primer v Indiji, ko se je srečeval z Nehrujem in gandisti, ki so preživeli dolga leta po angleških zaporih in so bili silno asketski. Zanje je bil Tito sorevolucionar, ki je tako kot oni živel v zaporih. Srečal pa se je tudi z indijskimi maharadžami in industrijalci, do katerih je imel zopet neki naravni pristop. Tako eni kot drugi so ga lepo sprejeli. V zelo različnih okoljih se je znal prav držati, zato je marsikje ravno na ta račun navezal uspešne osebne kontakte na visoki ravni.