V zvezi s tem sem pred časom bral švedsko študijo primera, ki so ga tam izvedli pred osmimi leti, z januarjem 2002, ko so davek na knjige s prejšnjih osupljivih 25 odstotkov znižali na precej bolj prijaznih 6 odstotkov. Odločitev o tem je sprejel tamkajšnji parlament, ki je znižanje odobril pogojno, torej ob predpostavki, da se bodo vse ugodnosti iz tega naslova v obliki znižanja cen knjig prelile neposredno h kupcem. Kar je zanimivo, je, kako so se Švedi lotili evalvacije uspeha in učinkovitosti svojega ukrepa. Prva faza je bila relativno preprosta, saj je bilo treba le pregledati in nadzorovati, ali so založniki oziroma knjigarnarji po novem letu na obstoječih knjigah ustrezno znižali ceno (torej ekvivalentno znižanju davka na dodano vrednost). Glede na to, da je nekajletna razprava o znižanju davka na knjige pritegnila precejšnjo medijsko pozornost, to niti ni bilo težko, saj so nadzor izvajali tudi sami kupci. Druga faza je bila zahtevnejša, saj je bilo treba ovrednotiti, ali imajo tudi na novo izdane knjige ustrezno nižje cene, kot bi jih imele v primeru, če bi bil davek še vedno višji. Tu so pri Komisiji za ceno knjig, ki jo je ustanovila vlada, razvili dokaj kompleksno metodo vrednotenja ustreznosti cen vseh na novo izdanih knjig, ki je vključevala analizo cene glede na njihovo vezavo, število strani, stroške priprave besedila itn. Statistični model so potem prenesli na različne vrste knjig, od učbenikov od otroških knjig, pregledovali druge podrobnosti in razlike v kakovosti izdelave, recimo število ilustracij itn., ter analizirali tudi spremembo cene knjig v knjižnih klubih. Stroga evalvacija in pogojnost uvedbe davka na dodano vrednost je švedskemu založništvu prinesla veliko pozitivnih učinkov, od dokazano nižjih cen knjig in velike medijske publicitete pa do posledično precej boljše prodaje knjig,