Pobesil se mi je nos. Seveda ni pričakovati, da bodo mednarodni odnosi temeljili na sentimentalizmu. Vendar se mi je zdelo, da v neskončno dolgih hodnikih sedeža Atlantske zveze celo za cinizem nimajo prostora. Množica birokratov v medarodnih organizacijah porabi vsaj toliko energije, za koordinacijo lastnega delovanja z delovanjem sorodnih služb kot za ukvarjanje z zunanjim svetom. »Jugoslovanska kriza je prišla kot neljubo presenečenje,« je nadaljeval moj sogovornik, »čeprav so jo analize obveščevalnih agencij zelo natančno napovedovale. Kar nas je presnetilo, je bil način, kako se je razvijala, in hitrost eskalacije. Bilo je prezgodaj, da bi se vmešali s svojimi rešitvami mi, ker nam je kriza pokazala predvsem to, kako daleč smo od skupnega evropskega reda. Morali bi imeti inštrumente za interveniranje v takih krizah, pa jih nismo imeli.« Žrtve krize seveda niso vedele, da pakt Nato išče svoj prostor pod soncem, ko se mu je razsul relativno preprost sovražnik na Vzhodu. Mlade balkanske države so gojile diplomatske iluzije, srbska država pa je izrabila svoje stoletne diplomatske izkušnje. »Srbi se se ves čas dobro zavedali, da pakt Nato ne bo deloval sam od sebe. Vedeli so, da se jim ni treba bati vojaške sile, dokler se Varnostni svet Združemh narodov ne odloči za ustrezno politično akcijo z vojaškim izidom. Od vsega začetka so vedeli, da politične volje za vojaško akcijo ni. Srbom se sploh ni bilo treba kaj preveč ukvarjati za Natom, ker so vedeli, da je mogoče odločitev o vojaški intervenciji sprejeti samo v New Yorku in da nato nikoli ne bo delovala brez politične supervizije Združenih narodov.«