Da so izdatki gospodarstva za RiR kot delež BDP odvisni od števila raziskovalcev v gospodarstvu, sem opozarjal že ob sprejemanju lizbonske strategije in NRRP, čeprav so funkcionarji ministrstva za znanost in direktor Umarja trdili nasprotno in ne glede na to napako postavili kot cilj v gospodarstvu dva odstotka BDP v letu 2010. Takrat še nisem odkril teh univerzalnih korelacijskih odnosov, kot industrijski menedžer pa sem vedel, da so glavna sestavina izdatkov za raziskave v podjetjih plače raziskovalcev in osebja na razvojnih oddelkih. Eno brez drugega torej ne gre! Moja trditev se je izkazala za pravilno: v Sloveniji ostajajo vsa ta leta ti izdatki pri 0,83 odstotka BDP, ker tudi število raziskovalcev v podjetjih stagnira okrog 1000 raziskovalcev na milijon prebivalcev. Graf kaže na veliko razliko števila raziskovalcev v gospodarstvu med Slovenijo in razvitejšimi državami. Če bi hoteli resnično doseči vlaganje gospodarstva v RiR v višini dveh odstotkov BDP po lizbonski strategiji (država pa en odstotek, kar bi dalo celotno vlaganje Slovenije tri odstotke BDP), bi morali povečati število raziskovalcev na 2500, se pravi od 828 leta 2004 še dodatnih 1670 na milijon prebivalcev, ter tako prehiteli Avstrijo, ki jih ima 2200 in zato tudi ne dosega dveh odstotkov BDP, ampak 1,05 odstotka. Ta cilj presegata samo Švedska in Finska, ki pa imata relativno največ raziskovalcev v gospodarstvu na svetu.