Cjelščina je zanimiv dialekt, saj nekateri slavisti pravijo, da je od vseh mestnih govoric najbliže slovenskemu knjižnemu pogovornemu jeziku. No, ob prebiranju jezikovnih ocvirkov cjelščine, ki jih je med njenim »povzdigovanjem v enega izmed svetovnih jezikov« napaberkoval literat Mohor Hudej, se zgornja ugotovitev marsikomu zatakne v grlu.Če vam Celjan med spokojnim počitkom reče, da nehajte tahenirat, vi pa ga brž zavrnete, naj neha bučnice srat, lahko mirno ausglajzvate naprej. Drugače pa naredite agadir in mu zokne potegnete čez glavo. Razločni sledovi, da je še pred dobrimi sto leti v mestu, ki se je kitilo s takimi presežniki, kot je »biser na Savinji«, živelo več Nemcev kot Slovencev. A je to skoraj edina njihova dediščina. Izgnani ali postreljeni celjski Nemci, ki so stoletja ustvarjali mesto, so eno najbolj črnih, pa tudi vse preveč zamolčanih poglavij v njegovi zgodovini. Po drugi strani bi lahko bili prebivalci edinega slovenskega mesta, ki je svoje insignije pripel celo v državni grb, precej bolj napihnjeni ob tisočletni zgodovini. Ne nazadnje jih morda le morilska roka Ladislava Hunyadija, starejšega brata ogrskega kralja Matije Korvina, loči od tega, da Celje ni eno od središč srednje Evrope. Če bi se Hunyadi pred dobrimi 550 leti v Beogradu na martinovo lotil pretakanja mladega vinca, namesto da je spustil kri celjskemu knezu Urliku, bi se kolesa srednjeevropske zgodovine zavrtela v povsem drugo smer.Ne smemo pozabiti niti celjskih princes Barbare in Ane, ki sta delili postelji vsaka s svojim kraljem, prva s češkim, nemškim in madžarskim v eni osebi, druga s poljskim.Zanikrno in perspektivno Pa vendar Celjani to svojo zgodovinsko dediščino prenašajo izredno lahkotno, nekateri bi rekli, da jim zgodovina pravzaprav ne pomeni kdo ve koliko. In to ponazorili z anekdoto o gradbenem delavcu, ki je izkopal starorimski kapitel, ga odnesel domov in spremenil v vrtno mizo, zraven pa lično poravnal še štiri manjše kapitele iz istega najdišča. Dokler ga niso arheologi s pomočjo sodišča vendarle pripravili, da se je odpovedal antični vrtni garnituri.Za Celje velja, da ni pametno pregloboko zasajati lopate, saj se skoraj pod vsako pedjo zemlje skriva kos mestne zgodovine. Kar so že vračunali v mestne razvojne načrte. »Najprej razgrneš zemljo, potem pa dve leti ne delaš nič, saj takoj pridejo arheologi z zelo majhnimi lopatami. To pa traja in stane,« ugotavlja župan Bojan Šrot. Direktor osrednje mestne knjižnice Branko Goropevšek sicer trdi, da je zgodovina eden glavnih adutov mesta in so meščani nanjo čedalje bolj ponosni, a je po stroki zgodovinar in že zaradi tega malo pristranski. Morda se je rahla odmaknjenost od minule pomembnosti v genetiko meščanov vtkala skozi nenehna nihanja med veličino, ki so ji sledila izrazito črna obdobja. Recimo zaton po antičnem razcvetu, ko je mesto kot naselbina celo propadlo. Ali pa kulturno-politični boj med nemškim in slovenskim meščanstvom konec 19. stoletja, ki je takratnega uglednega politika in narodnjaka Josipa Serneca pripravil do vzklika, da je »Celje najbolj zanikrno mesto v monarhiji, kar se nacionalnih odnosov tiče«.Po drugi strani so se na mesto lepila izjemna pričakovanja, saj je dobrih dvajset let po Sernečevi nejevolji celjski politik, diplomat in literat Anton Novačan svoje domače mesto označil kot najbolj perspektivno kar v celotni novi Kraljevini SHS.Očitno kolo zgodovine spet enkrat celjski naperek vrti navzgor, saj velja knežje mesto že nekaj časa za najhitreje razvijajočo se občino v državi. O njegovem županu Bojanu Šrotu, ki doma zmaguje s plebiscitarnimi rezultati, pa po prevzemu žezla v Slovenski ljudski stranki že govorijo kot o bodočem slovenskem mandatarju, kot da bi se nanj stresal vilinski prah uspeha. Dejansko je odprl vrata novi vrsti projektnih mestnih politikov, celjski zgled je pomagal na oblast tudi sedanjim županom v Kopru, Ljubljani in Mariboru, ki so eni bolj, drugi manj prevzeli Šrotov vzorec.Pri tem je zanimivo, da vsi Celjani svoje rasti niti ne vidijo tako spektakularno, kot jim jo nekateri pripisujejo. »Vsi govorijo o zgodbi o uspehu, dejansko pa se ni zgodilo nič posebnega,« pravi poznavalka domačega mesta. »Bojan Šrot je spreten politik, ki je ne samo marsikaj naredil, ampak daje vtis, kot da je naredil še veliko več,« pravi Tone Kregar, še en zgodovinar, v javnosti pa bolj znan po svojem odrskem življenju v skupini Mi2.Dedci v krilihKljub temu tudi največji nasprotniki županu priznavajo, da je sivemu industrijskemu mestu s konca osemdesetih, ki ga je povrhu v začetku devetdesetih razžiral moreč krog stečajev industrijskih velikanov, znal nadeti novo podobo. Medtem ko so se v Ljubljani prepirali, kaj narediti z nogometnim stadionom, so v Celju zgradili novega in kar naenkrat je treba na tekme državne reprezentance v mesto ob Savinji.To je prevetrilo tudi mesto, domačini še vedno niso pozabili gostovanja škotske reprezentance, ko je horda radoživih dedcev v krilih tri dni norela po mestu in za marsikoga na novo definirala pojem turista, Goropevšek pa je pripomnil, da od 2. svetovne vojne v Celju še ni bilo toliko tujcev.Novo dvorano so dobili ta hip še vedno najbolj čislani mestni športniki, rokometaši, nekoč moreča siva Mariborska cesta je postala bleščeča trgovska avenija. Mesto je nekaj časa imelo največjo koncentracijo kinodvoran na prebivalca, ko sta Tuš in Kolosej prekrižala meče vsak s svojim kinozabaviščem. »V Celju smo dejansko rešili večino tipičnih mestnih problemov, kot so ekologija in prometnice. Gradimo mestno toplarno, kjer bomo sežigali gorljivi del odpadkov in blato iz čistilne naprave, tudi ta že stoji, zgrajene so vse šole, gradimo prizidek mestne knjižnice… Nimamo težav, ki bi jih bilo treba reševati z velikimi investicijami,« trdi župan.Hkrati pa drži, da se ob koncu leta nikoli niso ukvarjali s skrivanjem še neporabljenega denarja, kar počne veliko občin, ampak kak mesec postrgajo tudi po dnu blagajne, da zberejo za vse stroške.Županovo pragmatično dojemanje političnega delovanja se kaže skozi okoljske projekte. »Ob neki priložnosti sem videl vladne sklepe o razporeditvi državnih sredstev na področju ravnanja z odpadki in vedel, da njihovih načrtov ne bo mogoče uresničiti. Našim na občini sem rekel, glejte, tukaj bo na voljo veliko denarja, kolikor ga bomo potrebovali, samo projekte moramo pripraviti. Dejansko se je to uresničilo, še celo državno strategijo na področju termične obdelave odpadkov so spremenili tudi zaradi naših pogledov,« pravi Šrot. Prav tako je znal nadaljevati začeto delo svojega predhodnika pri izkoriščanju evropskih denarnih spodbud. »Pravi čas smo zaznali priložnost in se začeli ukvarjati s projektno dokumentacijo, kar je samo po sebi nekajletni proces. Ko smo izvedeli, da bodo na voljo sredstva iz predpristopnega sklada ISPA, smo pospešili vse postopke,« Šrot pojasnjuje, zakaj je mesto po količini evropskih sredstev na prebivalca daleč na prvem mestu med lokalnimi skupnostmi. Državni uradniki, ki so koordinirali porabo evropskih sredstev, so sicer morali na začetku udariti po mizi in preprečiti preveč po domače zastavljeno upravljanje novcev iz Bruslja ter ponoviti prvi razpis. Toda lekcija je bila izjemno učinkovita in Celje je postalo vzročni primer, kako izrabiti ponujeno ali celo vskočiti namesto drugih, ki so se prepočasi kobacali skozi evropske postopke.Sivi dnevi brez dela»Celje ne bo več industrijo mesto, kot je bilo pred letom 1990, postaja mesto storitvene dejavnosti. Večina slovenskih trgovcev je svoje velike trgovine najprej postavilo v Celju, imamo tudi največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca,« ugotavlja Branko Goropevšek. In seveda Celjana Mirka Tuša, ki tod gradi svojo nenavadno uspešno podjetniško kariero. In z njim vse več Celjanov.Industrijski zlom so v mestu ob Savinji začeli doživljati že leta 1988, ko je Lik Savinja kor prvo podjetje v državi naznanilo bodočo stečajno poplavo. Brezposelnost je zrasla na izvenserijskih krepkih 20 odstotkov, zdaj se počasi zliva z državnim povprečjem pod desetimi odstotki. »Krizna leta in val odpuščanj smo premagali, mesto se je dokaj hitro pobralo, čeprav za to ni čisto jasnih razlogov,« razmišlja Goropevšek o gospodarskem preobratu. Simbol levitve iz proletarskega mesta poleg trgovske Mariborske ceste postaja Stara Cinkarna, kjer naj bi med tremi starimi tovarniški dimniki zrasel Tehnopolis, tehnološki čudež prihodnosti. Od inkubatorja visokotehnološkega podjetništva in sedeža bodoče mednarodne univerze si obetajo dva tisoč delovnih mest, število visoko izobraženih naj bi se zvišalo na petino vseh prebivalcev, nekdaj boleči odtok »možganov« in mladih kreativcev pa naj bi obrnili v pritok. »Tega sicer nihče ne meri, toda kakovost življenja in nižje cene nepremičnin so že v dobri meri zaustavile ta beg mladih, nekateri se iz Ljubljane že selijo v našo regijo,« trdi župan. Pripomogli so tudi novi študijski programi, s študenti naj bi se v mesto vrnil utrip, ki ga zdaj pogrešajo. Prav to občasno pomanjkanje vsebine, duha je včasih uspehu zadnjih let nalepilo oznako Potemkinova vas. Pološčeni trgovski kompleksi na obrobju so v starem srednjeveškem jedru povzročili vakuum, metri polic z akcijskimi cenami so vase najprej posrkali skoraj vse nakupovalce, potrošniški vrtinec je odnašal eno mestno trgovino za drugo, potem so izginjale še gostilne. Ostale so prazne izložbe, ki bolščijo v sprehajalce. Ko so zaprli še znamenito Rakuschevo železnino v središču mesta, je to pomenilo zaton neke dobe, nekateri pa so pojavu nadeli ime tretji eksodus. Za Celje sta namreč značilni dve cenzuri, kot zgodovinarji imenujejo izgon starega meščanstva. Najprej je leta 1919 po nastanku Kraljevine SHS odšel velik del celjskih Nemcev, ki so bili do takrat še vedno mestna večina in nekakšen otok sredi povsem slovenskega vaškega zaledja.»Celje je dušo meščanstva dokončno izgubilo leta 1945, vemo, kaj se je dogajalo, takrat se ni bilo ravno moderno razglašati se za meščana,« pravi Goropevšek. Del te tragične zgodbe so množična grobišča na Teharju in Golovcu.Mesto so v kasnejših letih napolnili priseljenci, naprej iz bližnje in daljne okolice, kasneje so rastočo industrijo hranili delavci iz bratskih republik, čeprav ne v tolikšni meri kot na primer v bližnjem Velenju. Kljub temu pa sta oba reza pomenila odmik od prejšnjih tradicij in nastajanje nekega novega duha mesta.Celjski espriEden tistih, ki so prišli in vtisnili mestu nov pečat, je profesor Slavko Deržek, ki je postal zaščitni znak celjske gimnazije, vmes se ji je reklo srednja družboslovna, in nezgrešljiv del kulturnega življenja mesta. »Čeprav sem iz Petrovč, se imam za Celjana, tu je moj krog prijateljev,« pravi Deržek. V času po vojni so na novo razvili mestne tradicije, to so bili plesi v Narodnem domu, Valčkov večer, plesi raznih poklicnih sekcij, pa vsakoletni koncerti orkestra žab, gledališke premiere. Na plesih je poleg glavnega orkestra v plesni dvorani v spodnjem bifeju igral Činbum ansambel, ob kavarniški glasbi se je čvekalo med posameznimi rundami plesa, se spominja Deržek.»Premierski abonma je bil včasih v vsaki spodobni celjski hiši, premiere so bile obvezen družabni dogodek, po njih je bilo zapovedano zbiranje v Turški mački, včasih je bilo treba mizo kar rezervirati. Tja so prišli tudi igralci in kulturniška družba je debatirala dolgo v noč,« Deržek obnavlja vrvenje v sedemdesetih. »To je bil celjski espri, ki sodobnim družabnim dogodkom manjka, ti so le še zbirališča nekakšne nove elite,« pravi profesor in si skozi razsežno okno meščanske vile ogleduje staro mesto pod sabo.»Prazne izložbe so omrtvičile mesto, nekatere ulice so povsem turobne. Stara jedra so tista, ki dajejo pečat mestu. Obrobja in trgovine v njih so povsod po svetu enaki. Duša je v centru, tam naj bi se srečevali, a vse več ljudi beži v trgovske centre,« obžaluje Deržek. S somišljeniki brani meščanskega duha, kot ga prevzema po svoji ljubezni Parizu, v Gostilni Matjaž, kjer oživljajo prijetne razvade, kot je slavje v čast mladega vina.»V mestu še vedno ostaja nekaj starih meščanskih družin, ki pa te meščanskosti navzven ne kažejo več, stare vrednote gojijo le še intimno,« trdi tudi Goropevšek. In dodaja, da moderni ritem življenja takšnega načina življenja niti ne odpušča več. Po njegovih besedah v Celju niti še ni pravih elit, »so nastavki, elite se bodo sčasoma vzpostavile, vprašanje pa je, do kakšne ravni, saj gre vendarle za relativno majhno mesto«.Ta majhnost je hkrati prednost in težava mesta. »Celje je s širšega evropskega gledišča periferja periferije, vendar to ni nujno zelo slabo, vzdušje malega mesta je prijetno za življenje, večina stvari poteka na osebni ravni, ljudje se med seboj poznamo, ko hodiš po ulici, se ves čas pozdravljaš z znanci,« išče Tone Kregar esenco mesta, ki je vase zvabilo tudi njega, sicer Rogatčana. Ravno amalgam urbane kulture, mestna ponudba, servis in načina življenja, ki je hkrati prepreden s podeželsko domačnostjo, je eden celjskih čarov. In hkrati tudi palica, ki ga tepe. »Majhnost pomeni kadrovsko šibkost, za mladega kreativnega človeka pa je hitro lahko premajhno,« pravi Kregar. Mohor Hudej kadrovsko šibkost ubeseduje precej bolj odločno. »V Celju je tako močan gospodarski in politični nepotistični sistem, da duši kreativen kulturni potencial. Mestna mentaliteta je branjevska enolončnica zvez in poznanstev, ki hromijo vizijo razvoja,« meni Hudej. Zato duha mesta danes pravzaprav ne vidi. Hudej je apologet Kljuba, zdaj že legendarnega zbirališča mladih, ki je pred desetletji zarezalo v sivino industrijskega mesta, predvsem pa v mentalno sivino takratnega sistema, ki je bila na urbanem podeželju še toliko bolj moreča. »Takrat smo se zafrkavali, da lahko v Celju z avtom povoziš samo svojega prijatelja, vsi drugi so spali doma,« Hudej opisuje dogajanje okoli »edinega lokala, ki ni dišal po enolončnici«.Kljub je vzgojil nekaj mladih generacij in v Celju vzpostavil obdobje kultnih lokalov, prostora, ki je osredotočal vse dogajanje. »Celje je v osemdesetih in devetdesetih imelo eno najboljših nočnih življenj, je prepričan Hudej. Esenca Kljuba se je z leti počasi redčila v surogatih, kot so bili Barfly, Teater, Špica, do Zamorca, gostujočega lokala v stari celjski gostilni Ojstrca, ki je s svojim prisilnim koncem naznanil začetek neke nove dobe. Ne nujno boljše. »Kapital je vse zadušil, sedaj se odpirajo standardizirani lokali, ki so povsod enaki, kamorkoli prideš,« je ogorčen Hudej. Po njegovih besedah je uniformirana urbanistična džungla nakupovalnih centrov mesto in mestno jedro spremenila bolj kot vse naravne nesreče sveta.Čeprav sta Hudejev in Deržkov duh Celja tako različna, kot se le da, pa njuni nostalgičnosti najdeta enake krivce. »Mariborska mi je pravzaprav na zunaj všeč, videti je lepo, sploh v primerjavi s prejšnji sivino. Vendar pa je to razdiralni element mesta, Celje je odmeščanjeno in samo še potrošniško naravnano,« meni Deržek.»Kar je mesto doživelo z novo urbanizacijo, lahko primerjamo s cinično izjavo v zvezi s porušitvijo mostu v Mostarju, ko so zločinci odgovorili na edini način kot zmorejo – s cinizmom: zgradili bomo še starejši most, kot ste ga imeli. In v Celju jim celo verjamejo,« je ostrojezičen Hudej.jelščina je zanimiv dialekt, saj nekateri slavisti pravijo, da je od vseh mestnih govoric najbliže slovenskemu knjižnemu pogovornemu jeziku. No, ob prebiranju jezikovnih ocvirkov cjelščine, ki jih je med njenim »povzdigovanjem v enega izmed svetovnih jezikov« napaberkoval literat Mohor Hudej, se zgornja ugotovitev marsikomu zatakne v grlu.