Še se spomnim zmedenosti maturanta konec 80-tih, ki se je stapljala z zmedenostjo takratne države. Matematika mi je ob odločitvi za študij s svojo racionalno urejenostjo nudila dobro zavetje. Enako močno me je pritegnila neodvisnost in iz nje izhajajoča svoboda. Fakulteta je mojim pričakovanjem ponudila dobro popotnico. Spoznavanje moči logičnih argumentov je bilo mnogokrat važnejše od cilja samega. Vseeno velikega srca ledene kraljice znanosti najbrž nikoli ne bi začutil, če je ne bi na novo odkrival skupaj z mladimi. Naše poti so uhajale in še uhajajo modernim, samopostrežnim metodam, ujetimi nekje med daljincem in mobilcem. Morda zato, ker sem si zaupanje brez spoštovanja idej, elegantnih ali obteženih z balastom zgrešenih prepričanj, težko predstavljal. Ni me še minilo. Vsem birokratskim ocenam navkljub verjamem edino zvezdicam v mladih očeh. Še posebej v teh časih jih ni lahko prižgati, jih je pa hkrati toliko težje ugasniti. Če kaj, utemeljuje pridevnik sanjski pred mojim poklicem priložnost spremljati nadarjene dijake. Ne zaradi zlate fizikalne in srebrne matematične olimpijske medalje mojih varovancev Matije in Matjaža. Zaradi tistih redkih regratovih lučk sredi zime, ki sem jim morda priskrbel ugoden veter. Zaradi njihovih drugačnih, izjemnih razmislekov, med katere nam je uspelo vtkati ravno pravšnje nitke samozavesti. Zaradi generacij, ki potrebujejo svoje heroje. In predvsem zaradi tega, ker je lepše od poučevanja otrok na tem svetu le še učenje od njih.