Ekipo, ki je ta večer obvladovala odrske deske šolske avle, sestavljajo: glavni vokal Béla Szomi Kralj – Géza na harmoniki in kitari, vokal Janez Vrenjak ml. – Hajtav’r na bobnih in džembi, vokal Urh Vrenjak – Cof na kitari, bendžu in mandolini, vokal Vid Klančičar – Vito Korleone na kontrabasu, akustični bas kitari ter ritem kitarim, tonski mojster in vokal Dušan Železnikar – Duko na kitari, Sašo Debelec – Mali na klarinetu, saksofonu, kontrabasu, flavti, jajčkih in mandolini ter nenazadnje Matjaž Medvešek – Medo na violini in kot spremljevalni vokal. Pričujoči zapis razkriva, da so fantje vsestransko pevsko in glasbeno nadarjeni, kar so ves čas dokazovali z izvajanjem originalnih skladb na raznolikih instrumentih. To dejstvo in pa dobro razpoloženje nastopajočih, začinjeno z nekaj hudomušnimi pripombami, je petkov večer spremenilo v nepozabno izkušnjo nenavadno lepega in dinamičnega glasbenega nastopa. Ker Borovničani več kot očitno take glasbene skupine še ne poznamo prav dobro in je pravi greh zamuditi njihov nastop, se mi je utrnila misel, da bi se najbolje predstavili kar sami. Bela Szomi Kralj mi je nadvse ustrežljivo naklonil skoraj uro svojega časa. Kaj ste igrali? Danes smo igrali tri slovenske, tri židovske, romske-prekmurske, flamske, bolgarske, romunske, madžarske, rokenrol priredbo Johnny Be Good, makedonske, druge pa so avtorske. Če nas že morate kam »popredalčkat« (to novinarji radi delate), potem gre za temperamentno (slovensko in evropsko) etnoglasbo, mešanico kultur, ki se pretakajo čez Slovenijo. Slovenija je dežela na prepihu. Povsod so ostanki manjšinske kulture: židovske, keltske, madžarske, romske, južnih narodov … Le-to vpletamo v samo slovensko kulturo in jo tako bogatimo. Etnoglasba, ki jo igramo, je dandanes zelo priljubljena. V času, ko smo začeli, je bila to obrobna, sedaj pa je na trenutke že trendovska. Nekoč je tudi moj slog še bil prepoznaven, zdaj pa igramo, kar nam je všeč plus lastne pesmice. Čutiti je precej romskih ritmov. To bo verjetno zato, ker smo imeli od začetka v skupini Roma, Jožeta Krambergerja, ki je dobil celo viktorja – v Halgatu je igral Bombaž. Mi smo nato malo začeli delati z romsko glasbo in sestavili še nekaj pesmi. Nekaterih hitov danes nismo slišali. Na primer tiste, ki je bila zmagovalna na Valu 202. Ko igramo, se predajamo občutku. Tudi glede na občinstvo. Priredba Chariots of fire od Vangelisa je bila fenomenalna. To je priredba z imenom Ognjene kočije in mislim, da boljše priredbe še nisem slišal. Povedali ste nekaj zanimivih anekdot, ki so sprožile salve smeha. Koliko je resnice v njih? Humor nam danes sploh ni šel od rok. Povedali smo le nekaj reči iz glave, ampak ponavadi je takšnih »hecov vsaj deset«. Potem je še deset železnih, ki vedno vžgejo. Koliko je v njih resnice vam lahko povem, ampak tega ne smete objaviti. Lahko pa vam povem, da v resnici nismo poskrbeli za zamenjavo oblasti … Ste se zvrsti domislili sami ali ste sčasoma prerasli vanjo? Naš slog so hudomušna besedila. Imamo tudi svojo avtorsko glasbo, kot je Regrat v solati in Z nogami v zrak. Te je skoraj polovica, saj smo sami dovolj ustvarjalni. V naših pesmicah je čutiti neko mešanico etnoritmov. Ne bom rekel, da gre za uporabo etnoglasbil, temveč fraz. Slovensko glasbo predrugačimo in jo skušamo narediti aktualno za mlade rodove. Marko skače je dostikrat na prireditvah tako dolgočasno predstavljen, kot da je to slaba, grda pesem. Opažam, da imate vsi »resne« poklice in niste zgolj le glasbena skupina. To je naš konjiček, ki je že prerasel v naš drugi posel. So pa fantje prav vsi zelo uspešni na svojih področjih: bobnar Janez je vrhunski slovenski računalničar, Urh je, čeprav je tako star študent, zelo cenjen pri profesorjih, Vidko je študiral kemijo, pa se ni ustalil v kemiji, ampak je oblikoval lastni turistični urad, Matjaž je eden bolj znanih slovenskih socialnih delavcev (na koncert je pripeljal dva Belgijca, slušatelja njegovih predavanj), Sašo je edini pravi glasbenik, saj poučuje v glasbenih šolah, gostuje pa tudi pri drugih skupinah … O prav vsakem bi lahko kaj povedal. Gotovo tudi zelo veliko vadite (za tako kakovostne nastope). Niti ne, razen za nove pesmi. Stare improviziramo. Imamo srečo, da veliko igramo na zasebnih zabavah, saj je to najboljša vaja. Prve tri ure igramo železni repertoar, potem pa lahko vadimo. Vi niste opazili, ampak pri makedonski smo malo zgrešili repertoar. Zadnje mesece vsi ne-