Če boste v Brestrnici pri stari žagi pogumno zavili proti Žavcerjevemu vrhu, višje ko se boste vzpenjali, lepšega pogleda na Dravsko dolino boste deležni. Na kakšnih 500 metrih nadmorske višine vas bo najprej pozdravil kozolec s čebelicami, ki so zaščitni znak Žunkove domačije, stare prek sto let, opremljene tako kot nekoč, potem pa boste zagledali zmeraj nasmejano rdečelasko Vido Žunko, ki je srce in duša domačije. Vida ne mara masovnega turizma, posvetiti se želi vsakemu gostu posebej, v želji, da bi se pri njej počutil kar se da prijetno in domače. Tudi zato goste zmeraj sprejme z aperitivom dobrodošlice, izbirajo lahko med pestro ponudbo domačega žganja - iz kopriv, gozdnih sadežev, žajblja, luštreka ali brinja - v raznovrstnh steklenicah, pod težo katerih se polica kar šibi. Ali kot je rekel že Kosobrinček: "Zoper vsako bolezen raste rožica!" In tudi na Vidinem bregu jih raste cela vrsta. Nekaj posebnega je tudi Vidin interier. Starine, stara krušna peč in odprto ognjišče, ki prijetno grejejo ob hladnih zimskih večerih, pa dekoracije - tudi glede na sezono, enkrat iz sončnic, drugič iz maka, zvončkov ali trobentic. Zgodbo zase pripovedujejo tudi domiselni pogrinjki, ki predstavljajo za Vido sploh veliko veselje. Za vsakega gosta je pogrinjek drugačen glede na priložnost in gostovo osebnost Vida izbira med bogatim repertoarjem ročno izdelanih prtičkov, babičinim porcelanom s patino, njena dekleta pa strežejo v "untercah" in bluzah ali v narodni noši. Potem sledijo kulinarične dobrote. Vidina kuhinja temelji na domačih, naravnih, ekološko neoporečnih surovinah. Ker večina zelenjave in dišav prihaja kar iz domačega vrta, naša gostiteljica jedilnike za svoje goste sestavlja individualno in glede na sezono. Težko se je upreti njenim dobrotam iz krušne peči, domačemu kruhu in raznovrstnim namazom, domačim rezancem, žlikrofom z zelišči in nadevi, pa sladicam, kot je domača pogača iz jabolk, skute in orehov ali babičina potica s trojnim nadevom: iz rožičev, orehov in maka. Glas o Vidinem gostiteljstvu in odlični kulinariki pa je od leta 1992, ko se je mlada ekonomistka odločila iz rojstne domačije ustvariti kmečki turizem, segel daleč v svet: pri njej se je ob zadnjem obisku Slovenije oglasil evropski komisar za širitev Gunther Verheugen, stalna gostja je tudi madžarska grofica, ki ji ni žal poti, da se prepusti Vidinim dobrotam, posebej drago pa je Vidi prijateljstvo z baronico Jeleno de Belder, Slovenko, ki se na svojem posestvu v Belgiji ukvarja s hortikulturo. Pri njej je Vida dobila navdih za vkomponiranje cvetov v svoje jedi. Vijolice, trobentice in drobne mačice tako krasijo marsikatero Vidino jed in gostje so presenečeni, ko izvedo, da pri živopisanih cveticah ne gre zgolj za ličen okrasek, pač pa da jih lahko celo pojedo, ob tem pa še obogatijo okus. In s čim je Vida presenetila ob našem obisku? Na zaprti terasi s čarobnim pogledom na Maribor, ki je bila dekorirana v duhu velike noči, nam je postregla s pomladno juho iz zelenjave z dodatkom trobentic, sledil je regrat s krompirjem in bučnim oljem ter domači njoki s sirom in mala svinjska ribica pečena, na olivnem olju z žajblom. Za desert pa nas je pocarkljala s kupo iz svežih jagod in domačega sladoleda.