Komaj čakam na pomlad in na regrat u salat... Tako prepeva Kontrabant in sodeč po razširjenosti nabiranja regrata – v teh dneh lahko naletimo na prizore, ko sklonjene postave po travnikih budno oprezajo za njim – je marsikdo enakih misli. Mlade liste navadnega regrata (Taraxacum officinale), ki je razširjen po zmerno toplih območjih severne poloble in tudi po vsej Sloveniji, pri nas nabiramo približno od sredine marca do sredine aprila ter iz njih pripravljamo okusno solato, ki velja za zdravilno, saj naj bi čistila kri in krepila telo.Mladi regratovi listi, bogati z vitaminom C, so od nekdaj zelo cenjeno dopolnilo prehrani. V preteklosti je bila regratova solata še posebno dobrodošla po dolgi zimi, ko so ljudje zaradi pomanjkanja sveže zelenjave in sadja oziroma zaradi pomanjkanja vitaminov v prehrani obolevali za različnimi oblikami avitaminoze, kot je na primer skorbut. V kulinariki in zdravilstvu pa se ne uporabljajo le mladi listi. Iz cvetov regrata lahko pripravimo regratov sirup in regratovo vino, iz korenin tinkturo, iz mešanice posušenih listov, cvetov in korenin pa čaj. Regratove pripravke so v preteklosti uporabljali za zdravljenje žolča, dihal, jeter, trebušne slinavke, revme, protina, presnove in za krepitev splošne odpornosti, pri sladkorni bolezni pa so žvečili surova stebla. Sodeč po sodobnih kuharskih receptih je danes regrat najbolj priljubljen v najrazličnejših solatah, uporabljamo ga tudi za pripravo kremnih juh, različnih omlet, kot špinačo, korenine lahko kuhamo kot krompir, regratove popke pa lahko vložimo in uporabljamo podobno kot kapre. Regrat ima tudi zelo dobro medovitost, vendar je ta, kot lahko preberemo v Leksikonu rastlinskih bogastev, dvorezen meč; v sadovnjaku ni preveč zaželen, ker ga čebele obiskujejo raje kot sadno drevje in zato ostane precej cvetov neoprašenih. Kljub temu velja za pomembno čebeljo pašo. Ima tudi visoko krmno vrednost, vendar je na travnikih in pašnikih, kjer uspeva v velikih množinah, nezaželen. Ponekod ga gojijo za industrijsko izdelavo kavnega nadomestka, marsikje pa tudi za prehrano. Gojenje ni zahtevno, daje pa večji in boljši pridelek. Sicer pa ima nabiranje regrata, kot tudi drugih rastlin in njihovih plodov, dolgo tradicijo. Nabiralništvo je namreč ena najzgodnejših oblik pridobivanja živeža. Po besedah etnologa dr. Janeza Bogataja je bilo nabiralništvo dopolnilna ali postranska oblika gospodarskega prizadevanja, povezanega s prehranjevanjem. Zgodovinarji so dognali, da se je nabiralništva oprijelo predvsem vaško polagrarno prebivalstvo, ki se ni moglo preživljati le s poljedelstvom. Do sredine 19. stoletja nabiralništvo ni imelo kakega večjega tržnega pomena in je bilo povezano le z zadovoljevanjem oziroma dopolnjevanjem domače prehrane. Razmere so se po njegovih besedah spremenile z zemljiško odvezo in odpravo služnosti, predvsem pa z novimi prometnimi povezavami in rastjo mest. Takrat so nekatere oblike nabiralništva začele pridobivati pomen in ga ohranile vse do danes, ko se nabiranje rastlin za prehrano ali prodajo povezuje tudi z načinom preživljanja prostega časa. Med nabiralci danes prevladuje mestno prebivalstvo, najbolj množično pa je nabiranje gob in borovnic, pa tudi drugih gozdnih sadežev, zdravilnih ter drugih jedilnih rastlin. Regrat najpogosteje raste na travnikih in ob poteh. Iz podzemne korenike spomladi poženejo v pritlično rozeto združeni suličasti listi z nazobčanimi robovi, kar pojasni izvor imena v številnih evropskih jezikih – med drugim v francoščini, italijanščini, španščini in portugalščini –, ki so rastlino poimenovali levji zob. Ponekod pa je ime rastline povezano z njenimi diuretičnimi lastnostmi – angleško ljudsko poimenovanje pissabed ali francosko pissenlit na primer bi lahko prevedli kot urinirati v posteljo. Ime rastline v različnih jezikih odraža tudi druge njene značilnosti. Kot lahko preberemo v Slovenskem etimološkem slovarju, je slovensko ime verjetno prevzeto iz nemščine. Izvor besede regrat je potemtakem povezan z nemško besedo Röhrelkraut, zloženko iz narečne nemške manjšalnice Röhrel, ki pomeni cevka, in besede Kraut, ki pomeni zelišče. Poznamo pa tudi narečne različice drugačnega izvora; različica vegrad morda izhaja iz nemške besede Wegwarte in pomeni »ki čaka oziroma raste ob cesti«. Ko se v drugi polovici aprila nad listne rozete dvignejo votla stebla s koškom rumenih cvetov, ustvarja regrat značilno podobo pomladi. Takrat prinaša veselje otrokom, ki spletajo venčke iz cvetočega regrata ali iz stebelc izdelujejo piščalke. Kasneje, ko se po oprašitvi in oploditvi razvije enosemenska rožka ter dozorijo plodovi in jih veter začne raznašati naokoli, pa otroci radi prevzamejo njegovo vlogo. Pihanje regratovih lučk in opazovanje »padalčkov« je namreč priljubljena otroška igra. Glede na njegovo vsestransko uporabnost ni čudno, da navadni regrat v Evropi velja za najpomembnejšo divjo zelenjavo, najbolj pa naj bi ga cenili Francozi. omaj čakam na pomlad in na regrat u salat... Tako prepeva Kontrabant in sodeč po razširjenosti nabiranja regrata – v teh dneh lahko naletimo na prizore, ko sklonjene postave po travnikih budno oprezajo za njim – je marsikdo enakih misli. Mlade liste navadnega regrata (Taraxacum officinale), ki je razširjen po zmerno toplih območjih severne poloble in tudi po vsej Sloveniji, pri nas nabiramo približno od sredine marca do sredine aprila ter iz njih pripravljamo okusno solato, ki velja za zdravilno, saj naj bi čistila kri in krepila telo.