Nekoč sem te srečal v dežju. Bilo je v aprilu, ko je regrat cvetel in trava zelenela. Dežnika nisi imela in bila si vsa premočena. Stala sva sama ob prelepem travniku, ki je kipel od življenja. Odvrgel sem dežnik; - naj še mene zmoči . Smehljala si se mi. Z roko sem ti odmaknil moker pramen las s tvojega lica in s pogledom utonil v tvojih prelepih očeh. Ustnice so se približale, kaplje dežja so se umaknile pred najinim poljubom, moji roki pa sta objeli tvoje boke. Ko sva se naužila sladkosti najinih ustnic, si mi pomežiknila in stekla sva po travniku ter se ustavila šele, ko sva bila že oba zadihana. Trava je zelenela, tvoje oči pa so žarele namesto sonca. Čutila sva kaplje dežja, ki so polzele dol po nama. Tako si lepa, ko si vsa premočena in ne moreš več skrivati svoje lepote pod obleko. S poljubom sem posrkal kapljo na konici tvojega nosu.