Kmetijska politika v državah srednje in vzhodne Evrope je še vedno le delno primerljiva s skupno tržno ureditvijo za mleko in mlečne izdelke EU, zlasti kar zadeva področje tehnologije, ekonomije obsega, zahtev o higieni, zaščiti živali ter nenazadnje tudi varstva okolja. Po Erjavcu so podpore prireji mleka v teh državah razmeroma visoke, četudi so cene za 30 do 40 odstotkov nižje kot v EU. Zato prav zaradi precejšnjih odstopanj od skupne tržne ureditve tudi po pristopu teh držav Uniji pri njih ni pričakovati povečanja prireje, še manj pa cenovnih izravnav. Mlekarstvo iz držav srednje in vzhodne Evrope namreč še zdaleč ni konkurenčno z evropsko mlečno industrijo: nenazadnje visoke sanitarno-higienske pogoje v državah kandidatkah izpolnjuje le nekaj deset mlekarn. Od pristopnih pogajanj pa si države kandidatke večjih kvot, kakor pa jih dosegajo v referenčnem obdobju, ne kažejo obetati. Zato je 700 milijonov litrov, kolikšna naj bi bila kvota za mleko naše države ob dejanski letni proizvodnji 600 milijonov litrov, zgolj le pobožna želja.