»Ko smo dobili odgovor Evropske unije na naš predlog, smo bili zelo razočarani. Takrat so mi popustili živci in sem celo v javnosti razlagal, kako nepravična je Evropska unija, ko ne upošteva posebnosti slovenskega kmetijstva in vse države kandidatke meri z enakim vatlom. Predlagali so neposredna plačila v višini 40 odstotkov evropskih in za kvote referenčno leto 1995/96, vsa vinogradniška območja so hoteli uvrstiti v cono C. Na predlog Evropske unije smo zelo ostro politično reagirali in pripravili izračune, ki so pokazali, kaj bi sprejetje predloga pomenilo za slovensko kmetijstvo. Odkrili smo nekatere napake v njihovem predlogu, ki so nam šli zelo na roko, in poslali v Bruselj nove podatke in analize. Še dobro se spominjam, kako smo evropskemu komisarju za kmetijstvo Franzu Fischlerju in njegovi ekipi povedali, da njihov predlog strokovno ni v redu. Takrat sem pogumno, naivno ali morda zmedeno zahteval, da se z ljudmi, ki ne razumejo osnov kmetijstva, nimamo kaj pogovarjati, saj niti izpita pri meni ne bi naredili, in da naj jih zamenjajo z bolj usposobljenimi. S tem smo ustvarili močan pritisk in kmalu po tem je tudi po zaslugi spretnega ravnanja diplomacije Slovenijo obiskal prvi mož direktorata za kmetijstvo pri Evropski komisiji, ki si je ogledal tudi eno od kmetij, na kateri je že »začutil« slovenskega kmeta. Prvi bruseljski sestanek po njegovem obisku je bil še zelo oster, diplomati so vse naše predloge »pobijali« kot nemogoče. Že na naslednjem, ko smo zahtevali enako, je bilo čutiti olajšanje in besede, češ - bomo razmislili in podobno. Ko smo po tem z vodjo slovenske delegacije sedeli v lokalu, sem dejal, čas je dozorel, vzel listek in nanj napisal deset slovenskih zahtev z omejitvami navzgor in navzdol. Zahteve smo potlej še nekoliko popravili in jih izročili ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Francu Butu, ta pa jih je potem tudi uradno predal komisarju Fischlerju. In ko smo se kmalu po tem sestali na uradnem pogajanju, je bruseljska stran ponudila prav to, kar smo zahtevali. Zgodba je bila končana, lahko bi jo še malo vlekli, vendar se je Slovenija zelo prizadevala, da bi čimprej zaključila poglavje o kmetijstvu. Ker je bilo potlej v Sloveniji slišati tudi oceno, da sta kmetijstvo in podeželje dobila preveč denarja, smo morali paziti na to, da ga politika ne bi morebiti zamenjala za kaj drugega. Kaj naj rečem?! O pogajalskih dosežkih nimam slabega mnenja, vprašanje pa je, ali so kmetije ekonomsko pripravljene na vstop v unijo in ali niso nekateri predpisi preostri.«