Da bi razumeli problematiko celotne raziskave, moramo začeti pri prvem koraku, torej pri izboru objektov, ki jih je treba ščititi. To je bilo tudi prvo vprašanje, ko sem se znašel pred steno fotografij v galeriji. Razstava se sklicuje na aplikativno raziskavo »Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945 – 70«, kjer pa o pričakovanih in nujno potrebni metodologiji in kriterijih vrednotenja (ki bi opredelili in pojasnili izbor) kljub obetajočemu naslovu ni veliko govora. Že v uvodniku prof. Vojteh Ravnikar pravi, da ta raziskava »ne more in ne želi biti temeljno delo o omenjenem segmentu«, ampak da gre za »prikaz 120 arhitekturnih del« polpreteklega obdobja, ki sami dovolj zgovorno opozarjajo »na dolg, ki ga obravnavani fundus predstavlja za slovensko javnost«. Z bistvom izbora na kratko opravi tudi drugi tekst soavtorice te akcije M. Zorec, ki pravi, da je bil »osnovni kriterij izbora objekt sam oziroma njegove kvalitete in specifika«, in se obenem sklicuje na referenčno gradivo. A ko ga pregledamo, ugotovimo, da gre predvsem za dela S. Bernika in drugih avtorjev, ki so z ogroženimi objekti tesno povezani in ki obravnavane arhitekture ne vrednotijo, ampak jo zgolj opisujejo. To presenetljivo potrdi tudi sama avtorica v istem članku, ko opomni, da je »natančnejša strokovna valorizacija izbrane arhitekture še potrebna«. Ostane le še tretji prispevek v raziskavi avtorice N. Koselj, ki zgolj predstavi različne vrednostne sisteme. Ti so se v različnih zgodovinskih obdobjih izoblikovali znotraj arhitekturne in umetnostnozgodovinske stroke, a ugotovi, da so zaradi relativnosti vrednot današnjega časa nerelevantni. Za glavno gonilo akcije zato izbere »ogroženost objektov obravnavanega obdobja«, saj so, kot pravi, »ti objekti danes veliko bolj ogroženi kot pa na primer objekti iz tridesetih in štiridesetih let, ki niso uporabljali produktov naše povojne industrializacije«.