Ko je bil podpisani svojčas, tik pred znamenito pomladno razporoko z nekdanjo državo, debelih deset mesecev redno zaposlen pri največjem dnevnem časniku, natančneje, v njegovi kulturni redakciji, si je tam večkrat privoščil plodno, poučno igrico. Sam pri sebi ji je, preden se je naveličal odvečnih vsakdanjih medijskih tortur malo v šali malo za dušno higieno dejal »naloge posebnega družbenega pomena«. In res je bil njegov trud lepega dne presenetljivo celo nagrajen s plaketo »za promocijo alternativnih dejavnosti« zveze društev ŠKUC, tedaj plus Forum. Le kaj sem počel takšnega? Recept je bil preprost: Kadar je bilo treba spisati poročilo z duhamorne, uradne SAZUjeve tiskovne konference o novih edicijah, na katero me je na silo poslal urednik, sem sam s seboj tekmoval, kako nasuti dve ali tri tipkane v čimkrajšem časovnem razdobju. Saj se izuriš in s kančkom obrtne spretnosti in koncentracije zmoreš na rutinsko temo sestaviti tako dostojen spis, da živ bog ne opazi, ali je narejen v tri četrt ure ali v štirih. Povsem drugače pa je bilo z novicami, kjer sem imel na voljo tesnih pet do deset vrstic teksta. Takoj ko sem uzrl, da je prišlo na moj naslov obvestilo iz prej omenjenega ŠKUCa, iz KUDa ali kake mladinske klubske niše, ki se mi jo je zdelo podpreti z vsem srcem, sem si vzel neskončno veliko časa pet vrstic sem pacal tudi po pet ur, šel vmes dvakrat malicat in trikrat na kavo, poglabljal sem se v referenčno gradivo, delal zasebne skladenjske ekspertize, koval blazne lekseme in jih stavljal skup v kar najbizarnejše, že domala poetske zveze, polagal predse na mizo ključno izrazje, ki naj bi bilo pospremilo dogodek, skratka, v svojem novinarskem golobnjaku sem si ustvaril agenturo, uvedel izredno stanje in si domišljal, da bodo briljantne slogovne spake, ki so potem izhajale v visoki nakladi med drobnimi novicami, osvojile srca še tako nenadarjenih potencialnih revolucionarnih duhov in drugih ljudi spremembe. Zakaj kadar se človek zares potrudi, tedaj se pač vidi, da besedilo ni plod rokohitrskega podjetja, ampak čiste in nesebične ljubezni svoje »naloge posebnega družbenega pomena« sem tedaj opravljal junaško, v anonimni ilegali, in nagrada je vsaj enkrat prišla v prave roke.