Heterološka izkušnja je vsaka izkušnja, ki nam je tuja (prim. Južnič 1987). Tako je antropologija kot veda o drugem, drugačnem, v svojem bistvu heterologija; "zmožnost participacije v 'drugačnosti' in percepcija te drugačnosti kot objekta (raziskovanja) je tisto, kar je naredilo antropologijo" (Strathern 1980: 177). Zmožnost participacije v drugačnosti se navezuje na koncept empatije, "reprodukcije, imaginarnega prenosa stanja zavesti" (Vendler 1994: 209). Končna točka, ki omejuje polje spoznavanja tujega in s tem nezmožnost antropologije same, je nezmožnost popolne empatije, ki poteka po liniji razlik v kulturah, jezikih, zadeva spolno razliko ali pa katero drugo. Zakaj je nezmožnost empatije epistemološki, in ne samo metodološki problem, pojasni Levi-Strauss: "Bitja in stvari, ki nas obdajajo že od rojstva ... vzpostavijo v slehernem izmed nas aparat kompleksnih referenc, ki tvorijo sistem: obnašanja, motivacije, implicitne sodbe... Premikamo se dobesedno s tem referenčnim sistemom, kulturne celote, ki so nastale zunaj njega, pa lahko opazimo le skozi popačenja, ki jim jih je ta sistem vtisnil. Lahko se zgodi, da jih zaradi njih ne moremo videti." (Levi-Strauss 1985: 29-30; prim. tudi Geertz 1993a: 357). S formulacijo tega problema se je eksplicitno ukvarjalo mnogo antropologov (prim. Clifford (ur.) 1986). V literaturi največkrat povzeta formulacija je formulacija Benedictove, ki pravi, da vse, kar opazujemo, opazujemo skozi lečo, tako da sicer vidimo objekt svojega opazovanja, ne vidimo pa popačitve, ki jo je ta leča ustvarila (prim. Benedict 1968).