Vendar si ena točka zasluži takojšnjo omembo: na ravni nacije se nikoli ne pojavljajo družbena in ekološka dejstva, ki bi ne bila kompatibilna z logiko ekonomizma. Dober razlog za to je dejstvo, da so razdelitev planeta na nacionalne vrste vsilili in "sfabricirali" imperativi civilizacije, za katere je materialni dobiček vsemogočen. Etnične skupine, zmožne uveljaviti premoč drugih vrednot nimajo ali pa imajo le malo dejanskega institucionalnega vpliva v "koncertu nacij": vednost v Bretanji, andskih Kordiljerah ali Azerbajdžanu obstaja le v razmiku med realno družbeno bitjo, ki upravlja s kulturno logiko, in administracijo, ki naj bi jo bolj ali manj celovito uokvirjala (od tod pogubnost geografske redukcije stika med sociologijo in ekologijo). Kako bi bilo lahko drugače, ko pa je funkcija ozemelj, ki jih zamejuje država, prav v zagotavljanju konstantne aplikacije zakonov prek kulturne raznolikosti, če je treba, pa tudi proti njej? Tudi v primeru otoka bo identifikacija socioloških in ekoloških referenčnih okvirov za geografsko administrativno enoto hkrati tudi začetna deformacija raziskovanja. Na Korziki, Martiniqueu in Novi Kaledoniji so družbena protislovja neposredno povezana z ekološko heterogenostjo. Obstajajo nasprotja v naravi prilaščenega prostora, načinu njegovega obdelovanja in njegovega razumevanja: zato bomo dobili le borne in varljive podatke o ocenitvah celote otoka. Razdelitev Nove Kaledonije na različna področja, od koder izhajajo zelo močne napetosti med Kanaki in imigranti, je pomemben indic. Potencialno zanimanje za podatke, ki jih ponuja ekoenergetska analiza je torej odvisen od skrbi, ki jo bodo etnologi in ekologi posvetili skupni zamejitvi parametrov, dovolj občutljivih za to, da ne bi njihovo sodelovanje zašlo pod skrbništvo tehnokratskih zahtev. Če naj torej raziskava upošteva to predhodno "določbo", moramo najprej pozorno preučiti predlog Jorgeja Vieire Da Silve: