Wattersonov strip je potemtakem dialog med glasnim, odraščajočim Calvinom in subtilnim Hobbesom, ki poskuša biti odrasel, a ne ve, če se to splača. Calvin namreč nehote stori vse, da ga prepriča v nasprotno. V humorističnem stripu se precejkrat zgodi, da žival dobesedno ukrade strip, prestavi težišče pozornosti nase, to pa zato, ker tak lik ponuja avtorju več svobode kot pa realističen. Watterson poudarja, da z vsakim likom dobiš drugačen prizvok besed in njihovega sporočila: če npr. narišete pingvina, ki na straniščni školjki bere časopis, je to hecno, če pa v isti pozi narišete odraslega, vsakdanjega človeka, bo to izpadlo vulgarno in malodane neokusno, če seveda ne bo sovpadlo z referenčnim okvirom. Watterson v tem pogledu nima konkurence, saj je rasel ob avtorjih, ki so postali njegovi vzorniki: npr. George Herriman (1880 - 1944) s stripom Krazy Kat, za katerega meni, da je najboljši strip vseh časov, nato Schulzov Peanuts, za katere pravi, da bi jih bilo treba ponovno ovrednotiti, Pogo Walta Kellyja (1913 - 1973) ter večna klasika Little Nemo in Slumberland, ki jo je ustvarjal Windsor McCay (1869 - 1934). Za naštete stripe Watterson meni, da so edini, ki so znali še ohraniti prvinsko sporočilo kratkega stripa in gaga. In ne vem, zakaj bi v njegove besede dvomili.