Na isti valovni dolžini se je že generacijo prej znašel tudi eden vodilnih predstavnikov literarnega postromantizma Mihail J. Lermontov. Njegovemu ostremu očesu in peresu ni mogla ostati skrita izpraznjenost - oziroma točneje: nagačenost - etablirane humanitete. Krizo slednje je silovita tehnizacija življenja, ki je v zadnjem stoletju in pol vodila do tako korenitih sprememb, da so jo površnejši misleci izenačili celo s samim procesom modernizacije, potem le še stopnjevala. Kaže, da je vedno večja dinamika javnega in zasebnega sveta omogočala zgolj raziskovalno vivisekcijo stvarnosti, izključevala pa je sleherno pomisel na terapijo. Obdobju med Nietzschejem in Foucaultom brez dvoma podarja najustreznejši referenčni okvir pojem norišnice (ne, denimo, bolnice - kakor bi bilo všeč vernikom razuma). Potemtakem ni naključje, da je prav era parnega stroja in atoma zapustila skladovnico sugestivnih knjig o problematičnosti bolj ali manj izvotljenih tradicionalnih institucij, manir in pojmovanj, ki jih je Max Nordau že leta 1883 posrečeno krstil za konvencionalne laži kulturnega človeštva.