Letošnji salon je v programsko vodenje prevzela v Berlinu živeča domača selektorica Bojana Pejić, ki je v značilnem velikopoteznem slogu zastavila izjemno neosredotočeno in široko osrednjo vsebinsko tematiko. V središče zanimanja so postavljeni tako imenovana umetnost konteksta, družbeno in politično angažirani ustvarjalci, razstava pa je v slogu nostalgičnega slavljenja upornega leta 1968 naslovljena Umetnik/državljan. S tem je poskušala zajeti specifične umetniške prakse, ki so se pod družbenimi premiki siloviteje razvijale v zadnjih dvajsetih letih na tradiciji konceptualne umetnosti 60. in 70. let. Kot glavno teoretično referenčno točko ves čas navaja tako imenovani socialni obrat v sodobni umetnosti, kot ga je utemeljila kritičarka Claire Bishop, porajajočo se pozicijo umetnika kot nekakšnega javnega pravičnika, figuro, ki prek svojih del opozarja na različne nedoslednosti in banalnosti družbe ter se aktivno vključuje v vsakdanjik svojega okolja. Velika razstava, katere osrednji del se je odvijal v Muzeju 25. maja na Dedinjah, poleg grobnice nekdanjega državnika Tita, je v tej simbolični luči postregla s programskim poudarkom na prostoru nekdanje Jugoslavije. Kustosinja je na ogled postavila različne generacije in avtorske načine, predstavila umetniška dela zadnjih štiridesetih let in jih v slogu velikih kuratorjev postavila v novo celoto. Ta pa je v tako širokem konceptu politično angažirane umetnosti izgubila poetičnost in konsistentnost v smislu celovitosti projekta ter se prelevila v nekakšen subjektiven izbor preširokega razpona produkcije v prostoru in času, čeprav je največji vložek prireditve predvsem njena nadaljnja afirmacija, ki je najučinkovitejša prav z vabljenjem velikih imen sodobne umetnosti.