Valvasorjeva nagrajenka za življenjsko delo Breda Ilich Klančnik je v svet muzealstva vstopila leta 1975 v Umetnostni galeriji Maribor, leta 1989 pa se je zaposlila v ljubljanski Moderni galeriji, kjer je začela z vrsto temeljnih retrospektivnih razstav, kot sta bili retrospektivi Franceta Pavlovca v domači hiši in Vena Pilona v Avstrijski galeriji na Dunaju. Pripravila je vrsto postavitev po slovenskih razstaviščih, na katerih je predstavila Franceta Goršeta, Jakoba Savinška, Dragico Čadež in druge, sodelovala pa je tudi pri nekaterih pomembnih referenčnih publikacijah: med drugim je za Veliki splošni leksikon DZS prispevala prevode, priredbe in avtorska gesla s področja likovne umetnosti na Slovenskem. S svojim delovanjem je vtisnila izjemen pečat muzejsko-galerijski dejavnosti, kot je v utemeljitvi nagrade poudarila žirija, pa je »v njenem več kot tri desetletja trajajočem soustvarjanju zgodovine slovenskega muzejstva najti nesebično predanost stroki ter prihodnosti muzejske dejavnosti in njenih ustanov«.