Jovana Hristića poznamo že po temeljiti (še neprevedeni) monografiji Čehov, dramski pisec, pa tudi po njegovih duhovitih kritikah, zbranih med drugim v dveh knjigah z naslovom Gledališče, gledališče . Njegova značilna metoda je v njegovih esejih o tragediji (suvereno in tekoče jih je prevedel Igor Lampret) samo še bolj očitna. Predmetu se približuje kot veliki poznavalec dramske književnosti, pa tudi ogromnega opusa referenčne literature, do katerega se sproti duhovito opredeljuje. Pri tem ostaja esejistično zgovoren, vendar tudi znanstveno koncizen, nenehno pa skeptičen do vsega samoumevnega in na videz splošno veljavnega. Če ga primerjamo s podobno izvirnim in inspirativnim eksegetom »vsega« tragiškega, nedavno umrlim poljskim teatrologom Janom Kottom, lahko za Hristića rečemo, da mu stoji prav ob boku, le da je bil Kott - v svojem času - morda bolj praktično »uporaben« in je bil tudi dramaturško-teoretska podlaga za mnoge relevantne gledališke uprizoritve. Hristić pa ostaja zavezan dramsko-teoretskemu, čeprav nenehno izhaja iz gledališkega porekla drame in - v nasprotju z mnogimi, ki jih kritično osvetljuje v svojih esejih in ki tragedijo vidijo samo v polju filozofskega - vselej opozarja tudi na dejstvo, da je tragedija drama, napisana zato, »da bi bila uprizorjena na odru«.