Področji, ki jim evropski proračuna namenja večino denarja, sta kmetijstvo in regionalni razvoj. Uspešnejši del slovenskih pogajanj je bil vsekakor na kmetijskem področju, kjer je Slovenija med drugim dosegla rešitve, ki jih precejšnjemu delu kandidatk ni uspelo (dogovori o kvotah in referenčnih količinah, od leta 2007 dalje neposredna plačila kmetom na ravni sedanjih držav članic). Manj ugoden pa je rezultat na področju regionalne politike in strukturnih skladov, ki se ga deloma lahko opraviči s sorazmerno višjo stopnjo gospodarske razvitosti Slovenije v primerjavi z večino ostalih kandidatk. Vzrok leži tudi v tem, da Slovenija s svojo regionalno politiko in organiziranostjo ni uspela v zadostni meri prepričati Evropske komisije, ki je sredstva že dokaj zgodaj v procesu pogajanj razdelila na podlagi administrativnega ključa, ki je v glavnem upošteval dejstvo, da je Slovenija med najbolj razvitimi državami kandidatkami, ne pa tudi njene razvojne potrebe.