Zaradi potrebe po uničevanju ciljev, ki zahtevajo veliko natančnost (npr. mostovi), se je razvoj vodenih bomb v času korejske vojne še pospešil. S prosto padajočimi bombami je bilo namreč tak cilj izredno težko uničiti, obenem pa so napadi zahtevali tudi velike izgube med letalci. Zato so v tej vojni bombniki B-29 začeli uporabljati vodene bombe razon in močnejše tarzon, s katerimi so uničevali severnokorejske mostove (uničili so jih 19). S hitrim tehnološkim razvojem so se pojavili tudi novi sistemi za vodenje bomb. Prvi večji napredek v zgodovini vodenih bomb se je zgodil ob odkritju laserja leta 1960. Ameriško vojaško letalstvo je kmalu zaznalo vse njegove zmožnosti in finančno podprlo razvoj natančno vodenega laserskega orožja. Tako so prišli do zelo natančnih bomb s krožnim odstopanjem od središča cilja manj kot 10 m (angl. CEP -- Circular Error Probable). S tem se je izurjenost pilota v merjenju prenesla na tehniko, ki je prevzela večino njegovega dela. Poleg tega tudi za uničenje posameznega cilja ni bilo več treba angažirati na desetine letal, ampak je zadostovalo že eno. Zato je vodeno orožje v vojaškem letalstvu povzročilo veliko revolucijo, prav nič manjšo kot pojav reakcijskih motorjev. Prvič so lasersko vodene bombe uporabili v Laosu pozimi leta 1967, »resna« uporaba pa se je začela 13. maja 1972. Takrat so letala F-4 phantom II, oborožena z lasersko vodenimi bombami, uničila most Thanh Hoa. Pred tem ga niso mogli uničiti v 120 napadih, ki so jih izvedli v sedmih letih in pri tem izgubili 12 letal. V celotni vojni pa so ZDA odvrgle 25.000 vodenih bomb in uničile okoli 19.000 ciljev, med katerimi je bilo veliko takih, ki jih pred uporabo teh bomb nikakor niso mogli uničiti (npr. most Paul Doumer v bližini Hanoja). Na podlagi pridobljenih izkušenj so po vojni strokovnjaki prišli do sklepa, da z lasersko vodeno bombo oboroženo bojno letalo doseže enake rezultate kot 25 jurišnih letal, ki so oborožena s prosto padajočimi bombami.