Da raza na površini krhkega gradiva ali celo razpoka v njem pomeni resno nevarnost za konstrukcijo, si najbrž ni težko predstavljati. Vendar, kot je to pogosto, videz lahko zavaja. Vprašanje namreč ni v tem, ali takšne nepravilnosti v gradivih obstajajo. Si res lahko zamislite 200-tonsko letalo ali še mnogo bolj masivno ladjo ali most, zgrajene iz gradiv brez ene same samcate napakice? Pravo vprašanje glede vpliva razpok na trdnost kake konstrukcije je v resnici, zakaj se razpoke v nekaterih materialih nezadržno širijo, v drugih (ali v nekoliko drugačnih okoliščinah) pa ne. Na to vprašanje strokovnjaki dolgo niso poznali odgovora. Nanj v resnici ni lahko odgovoriti in šele leta 1920 je angleški letalski inženir Alan Arnold Griffith pojasnil skrivnost. Pozneje sloveči konstruktor letalskih reakcijskih motorjev je bil v Kraljevi letalski tovarni sprva zaposlen kot vajenec, po univerzitetni diplomi pa kot raziskovalec. V tistem času so od raziskovalnih sodelavcev pričakovali predvsem, da so »praktični«, Griffithu pa se je zdelo precej nepraktično, da sta bili na področju trdnosti materialov teorija in praksa oddaljeni za faktor 1000. Dotlej so namreč verjeli, da je natezna trdnost materialov (to je nekoliko poenostavljeno rečeno sila, pri kateri se gradivo pretrga) preprosto enaka desetini njihovega modula elastičnosti. Modul elastičnosti kakega materiala pa je enak sili, ki je potrebna, da bi vzorec materiala, ki ima površino preseka 1 m