12) in z vodo tvorijo gel, ki prekrije cementne delce. To se modernemu bralcu morda zdi nekoliko skrivnostno, gotovo pa ne nobeni starejši gospodinji, ki je navajena shranjevati sveža jajca v vodnem steklu: pri tem kuharskem postopku silikatni gel, ki nastane iz vodnega stekla (natrijevega silikata), nepredušno zapre jajčno lupino. Po drugi strani pa okoliška voda zaradi osmoze prodira v gel, ki obdaja delce prahu, in iz njega v obliki vlaken iztiska s kalcijevim hidroksidom nasičeno raztopino. Ta vlakna se med seboj prepletejo in tako še dodatno utrdijo z gelom zlepljeno maso. To prepletanje vlaken je morda nekoliko bolj domače mlajšim bralcem: v trgovinah z igračami je pogosto mogoče najti surovine za »kemijske vrtove«, ki na povsem enak način, tj. z dodajanjem soli nekaterih kovin, nastajajo v vodnem steklu. Dokončna polimerizacija silikatnih ionov v gelu in njegovo sušenje zaključita strjevanje cementne mase v kompaktno kamnito gmoto. Pazljiv bralec gotovo ni spregledal, da se vse to dogajanje odvija na površini cementnih delcev. Prav zato sta velikost delcev in njihova površina v cementu tako pomembni. Notranjost delcev pa ostane povsem nespremenjena, ker voda vanjo preprosto ne more prodreti. To seveda pomeni, da precejšen del cementne mase v strjenem cementu ni reagiral z vodo: če strjen cement še enkrat zmeljemo v prah in ga zmešamo z vodo, se znova pretvori v kamen, ki je po mehanskih lastnostih komaj kaj slabši od prvotnega. No, »tretji kamen« je že opazno manj trden.