Ne bom dolg in ne bom natačno razlagal vsebine poročila, saj sem prepričan, da ste ga vsi natančno prebrali. Zato bom le na kratko povzel glavne ugotovitve, predvsem pa probleme in napake v delovanju države. Kakšnih posebnih »inovacij« pri kršenju človekovih pravic v tem letu nismo zasledili, kar je tudi prav. Ponavljajo se napake iz prejšnjih let tudi zato, ker institucije prepočasi reagirajo na zahteve varuha, čeprav moram priznati, da se na veliko področjih stanje izboljšuje. Neodzivanja na varuhove zahteve je manj, ko pred leti, a še vedno so nekatere institucije, ki jih je potrebno preveč »spodbujati«, da odgovorijo. Pri tem bi posebej izpostavil državnega pravobranilca in nekatera ministrstva, ali vsaj del le-teh (za šolstvo, za delo, družino in socialne zadeve, okolje in prostor in energijo). Reforma uprave daje slutiti, da se stvari počasi zboljšujejo, poudarek pa bo potrebno nameniti lokalnemu vidiku: z izboljšavami bo potrebno pohiteti, a vseeno ne na račun kakovosti. Na področju omejitev osebne svobode je zgodba enaka kot že vsa leta: predvsem prezasedeni zapori, in s tem vrsta drugih problemov, ki jih prezasedenost povzroča. Pri tem mislim na ogrožanje zdravja zapornikov, pomanjkljivo zdravstveno in psihiatrično oskrbo, slabo varnost obsojencev, slabe pa so tudi možnosti za verske obrede, pri čemer pogrešamo aktivnost vladnega urada za verske skupnosti. Posebej moram še omeniti tisto, kar omenjamo vsako leto: zakona o duševnem zdravju vključno z pravicami bolnikov še vedno ni!