Izhodišče se morda še najbolje kaže v izjavi, ki si jo je arhitekt sposodil od umetnice Laurie Anderson: "Telo modernega človeka sestavlja elektronski pretok." Že od nekdaj je bilo naše telo povezano z naravo preko gibanja zraka in vode. Danes se temu pridružuje še elektronski pretok, ki izrazito spreminja načine in oblike komunikacije. Tako se v sodobnem času srečujemo s problemom, kako integrirati ti dve telesi. Telo, ki reagira na svetlobo, vodo ali zrak, in telo, ki ga "prečiščujejo" elektronski mediji. Prav mediateka se zdi primeren prostor za takšen eksperiment, pri čemer ne gre za golo formo, ampak za prototip in materialni predlog strukture, ki združuje naravne in elektronske pretoke. Malce nenavaden koncept postane bolj razumljiv, če se prestavimo iz klasičnega pojmovanja arhitekture, ki trdi, da je arhitektura po svojem bistvu materialna in zvesta svojemu ustvarjalnemu polju, na področje virtualnega, ki pravi, da ustvarjalno polje prihodnosti ni več prostor, v katerem se nahajamo, ampak je to brezprostorna klepetalnica svetovnega spleta.