Eden izmed ciljev izobraževanja v današnjem svetu, kjer ni stabilnosti in gotovosti, so samostojni vseživljenjski učenci, ki so zmožni hitro reagirati na spremembe, predvsem pa stalno in neprekinjeno bogatiti svoje znanje (Knowles, 1975). V sodobnem konceptu dobiva učeči se aktivnejšo in pomembnejšo vlogo. Namesto kako poučevati postaja pomembnejše, kako se učiti. Od posameznika se pričakuje in zahteva hitro prilagajanje spremembam, samostojnost in odgovornost. Samostojno učenje sicer upošteva želje, potrebe in interese posameznika, vendar pa od njega zahteva precejšnjo zrelost, da določi in prepozna lastne potrebe, načrtuje in spodbuja učni proces, organizira čas, oblikuje učno okolje, si poišče pomoč, ko je to potrebno … Te aktivnosti narekujejo veliko sposobnosti in motivacije, spretnosti za učenje, ustvarjalnosti in smisla za osebnostni razvoj (Caffaella, 1986). Samostojno in vseživljenjsko učenje sta tako povezana, se prepletata in bogatita. Čeprav Brookfield (1985) poudarja, da učenje ne bo potekalo, če nimamo nekega zunanjega sprožilca, je treba človeka naučiti, da se bo zmožen vse življenje izobraževati samostojno v tem smislu, da si bo postavljal cilje sam, se učil po formalnih ali neformalnih poteh, neodvisno od zunanjih pritiskov.