Toda ali je res tako? Ali se nismo že spet na daleč izognili dilemam, ki jih nismo sposobni razrešiti, in se obnašamo, kot da jih sploh ne bi bilo? Namreč - kaj pravzaprav pošiljamo v zapor? Telo ali dušo? Telo ni seveda zakrivilo ničesar. Kako naj se roka, ki je morala zamahniti, upre in reče, da tega pa ne bo storila, ker se ne spodobi? Telo je zgolj orodje, robotski mehanizem, ki reagira na dražljaje in nič več. Zapornika imamo v ječi zato, ker nismo sposobni ločiti duše od telesa, ne da bi s tem škodovali nedolžnemu, se pravi telesu. V primeru težjih prekrškov ponekod še zmeraj uporabljajo starinski način, da ločijo dušo od telesa, toda potem sta tako telo kot duša neuporabna, kar pa spet ni pošteno, ker sta dva kaznovana za en prekršek. Obljubljena presaditev glave obeta rešitev tega problema. Če upoštevamo splošno predstavo, da je duša človekov mišljenjski svet, potem stanuje v glavi in je prav, da zapremo samo glavo, telo pa uživa na prostosti. Ampak kje dobiti telo, ki bo servisiralo glavo v zaporu, in kje glavo, ki bo upravljalo telo na svobodi? Ali moremo potem tistemu, ki je nekomu vzel glavo, kot pravimo, očitati dejanje, če pa je zgolj skušal poskrbeti zato, da njegovo telo ne bi tolikanj osamljeno hodilo po svetu, ko ga bojo ločili od njegove glave, ki bo v zaporu zato, ker je nekomu vzela glavo, da ne bi bilo telo samotno in se ne bi zatekalo v kakšne nemarnosti in na koncu še komu vzelo glave in tako dalje? In ali moremo pritrditi tistemu, ki je ugotovil, da bomo manjkajočo glavo dobili tako, da jo bomo vzeli avtorju zapisa Igra z glavo, kajti tisti, ki take piše, glave ne potrebuje več?