Na mikroskopski ravni sveta prevladujejo vozli. Povsod navzoči polimeri in biološke molekule, npr. molekule DNK in proteini, imajo dolgo štrenasto obliko, ki se rada vozla, vendar se praviloma lahko tudi tako ali drugače razvozla. Spontano vozlanje in razvozlavanje, ki vpliva na kemijo proteinov, podvajanje molekul DNK in mehanske lastnosti polimerov, ni mogoče neposredno opazovati. Fizik Eli Ben-Naim iz Nacionalnega laboratorija v Los Alamosu v ZDA in sodelavca Robert Ecke ter Zahir Daya so prišli na domiselno idejo, kako bi bilo vseeno mogoče proučevati te procese: v ta namen so uporabili verižice iz železnih kroglic, ki jih uporabljajo na primer v bankah za pritrjevanje pisal. Verižice so razrezali na dele s 30--300 kroglicami, jih zavozlali v prestaste vozle, nato pa položili na ploščo vibracijskega stroja, ki je vibriral s hitrostjo 13-krat na sekundo. Tako jim je uspelo simulirati naključno »prerivanje« te vrste molekul v naravi. Verižice so se zvijale in oblikovale t. i. polstabilne konfiguracije, dokler se ni enemu koncu verižice uspelo izviti in razvozlati vozla. Verižica s 30 kroglicami je npr. za to v poprečju potrebovala eno sekundo, verižica s 150 kroglicami pa minuto časa, vendar so se vozli na koncu vedno razvezali. Vse kaže, da vzorec razvezovanja ni odvisen od dolžine verižice, ampak le od vrste vozla. Po trditvah raziskovalcev bi bila za verižice z milijon kroglicami statistika enaka. Poznavanje te vrste konfiguracij med seboj prepletenih biomolekul bi izboljšalo razumevanje delovanja proteinov, ki vplivajo na celo vrsto procesov -- od prebave do vnetij. Po pripovedovanju raziskovalcev je bil sam poskus izredno zanimiv, ker se v bogastvu različnih konfiguracij verižic in prehodov med njimi skriva tudi posebna vrsta lepote.