Kaj naj zdaj s to krizo? Kaj naj zdaj s temi solzami, ki malo večkrat (kot prej) napolnijo oči? Saj poznate ta občutek: kar naenkrat je tam v očeh malo preveč “nečesa”, kar privre od neznano kod in zamegli pogled. In ti se začneš obračati, da ja ne bo kdo videl te meglice … Ker biti žalosten …. Kaj? No, ja, biti žalosten – ne, da ni dovoljeno, nekako ni najbolj zaželjeno … In potem potisnemo to žalost tja nekam v grlo in še nižje, namesto, da bi se pošteno zjokali. Jok je dobra stvar, navadno prinese olajšanje. Huje je, če ne moremo jokati. Žalost pravzaprav ni neko grozno čustvo, veliko hujši je obup. Nisem obupana. Ne počutim se niti ne vem kako žalostna. Mogoče sem trenutno občutljiva. Pa se mi ne da zdaj prav na veliko iskati vzroka in brskati po sebi. Utrujena (precej naporna dva tedna v službi, zadnji teden sploh: tam cele dneve do večera), nesprejeta od Sostanovalca (Kmalubivši mož) … Mislim da je že zadnje dejstvo dovolj, mi postane jasno ob napisanju! Če za nekoga, s katerim živiš pod isto streho in imaš z njim otroke, napišeš tako brezosebno ime, to pove veliko. Lahko se sicer pretvarjaš, da je formalno vse v redu, vendar je težko živeti tako. Pa čeprav je zadnje čase v dobri koži, ni siten, ni piker, priden, skrbi za otroka (to zadnje počne vedno, da ne bo nesporazumov). Mogoče tudi zato. To je tisti Človek, katerega sem (vz)ljubila. In ko ni treba biti v borbenem položaju, te (mogoče) stisne in se že spet zaveš, da ti (vama) je spodletelo. Da bi lahko bilo drugače. Tudi če bi bila ti drugačna. Če bi znala … In si že zelo blizu samoobtoževanju, katerega si bila tako vešča v preteklosti. Ampak zdaj se nočeš več obsojati (pomaga itak ne)! In razumsko veš, da se v življenju dogajajo stvari, ki so nad tvojimi hotenji in vedenjem. Usoda ali kakorkoli je temu ime. In roko na srce, veš tudi, da bi bilo, tudi če bi znala in bila drugačna, težko. Težko bo tudi zdaj živeti skupaj. Veliko lažje (tako si mislim, lahko pa da se zelo motim) bi bilo zaživeti vsak po svoje. Ampak zaenkrat je to edina varianta – Otroka z obema staršema na enem mestu. Kot starša sva krasna, kot partnerja obupna. Ne-partnerja. Tudi to je možno. Lahko sem po svoje zadovoljna, kajti marsikatera mama, ki se ločuje ali se je ločila, se ne more zanesti na očeta svojih otrok v zvezi z njimi. Jaz se lahko. Moram pa pri sebi doseči, da zaradi njegovega odnosa do mene (nestrpnost , zavračanje, včasih strup …) ne bom preveč nesrečna. Bog ne daj, da bi spet zbolela! Evo: to je moja pomembna naloga za naslednje leto. Hvala, Blog, da sem jo lahko ozavestila! Tiste solzice, ki so se nabrale za veko, so bile za nekaj dobre …