Res je. Huda telesna bolezen poseže globoko v življenje obolelega in njegovih bližnjih. Poleg številnih omejitev, ki jih prinašata bolezen in zdravljenje, prinaša tudi spoznanje o minljivosti življenja. Čeprav človek razumsko ve, da se temu dejstvu ne more izogniti, se z njim še zlasti v primeru nenadnega nastopa hude telesne bolezni ne more vedno zlahka sprijazniti. Diagnoza rak sproža namreč močne duševne reakcije in prinaša spremembe v družinske in socialne odnose, odpira marsikako osnovno eksistencialno vprašanje, ki lahko stisko obolelega le povečuje. Diagnoza rak sproži strah pred invalidnostjo in odvisnostjo od drugih, zunanjimi telesnimi spremembami, spremembami telesnega delovanja – predvsem pa pred trpljenjem, ki pa ga v današnjem času nikakor ne smemo razumeti kot neizogibnega spremljevalca raka, saj ga lahko uspešno zmanjšujemo tako na telesni kot duševni ravni. Kljub temu da je zdravljenje raka danes veliko sodobnejše in uspešnejše, kot je bilo včasih; da vsako leto zboli in živi s to boleznijo vse več ljudi; da je rak v današnjem času postal kronična bolezen; ga ne smemo enačiti s trpljenjem in smrtjo. Vendar pa ostaja rak skozi vso zgodovino človeštva in tudi v današnjem času bolezen, ki se o njej ne govori. Pri večini ljudi je še danes sinonim za trpljenje in marsikdo ga razume kot smrtno obsodbo. V naši družbi so podobno razumljene le še duševne motnje, tako da ni težko razumeti stiske bolnikov ob diagnozi raka. Marsikdo ravno zaradi strahu, da bi ga okolica težko razumela ali celo obsojala, težko spregovori o svoji stiski in težje poišče strokovno pomoč.