Okvirna zgodba, ki je, kot smo omenili, umeščena v povsem realen prostor in čas, vsebuje momente fantastike. Po Tzvetanu Todorovu, ki je eden najbolj uveljavljenih teoretikov fantastike, naj bi literarna dela, ki jih opredeljujemo kot fantastična, ustrezala trem kriterijem, in sicer: v realnem svetu se dogodi pripetljaj, ki si ga človek ne zna razumsko razložiti, zato sledi omahovanje. Fantastika zajema čas negotovosti, v katerem literarni junak ali bralec (po Todorovu največkrat oba) omahuje pred odločitvijo za eno od dveh možnosti. Nadnaravni dogodek naj bi bil le plod domišljije, privid ali pa resnični pripetljaj. To omahovanje narekuje bralcu oziroma literarni osebi določen način branja, ki je nujno nealegorično, saj bralec nadnaravne dogodke vzame za resnične. (M. Kordigel, 23) Ker je protagonistka okvirne zgodbe v Zajčevem romanu postavljena v današnji prostor in čas, lahko pride do identifikacije med bralcem in junakinjo. Dogodek, ki razbije strukturo sveta, v katerem je vse domače in verjetno, se zgodi, ko pride do povsem realnega srečanja protagonistke z duhom mrtvega dekleta. Duh torej ni simbolnega pomena in ni alegorija, bralec ga jemlje kot pojav, ki je, prav tako kot vse ostalo, resničen in mu zato verjame. Gre torej za funkcijo bralca, v kateri velja nujna prepoved alegoričnega razumevanja, bralec pri prvem, mimetičnem branju verjame v resničnost, v našem primeru, duha, ki ga sreča junakinja. S tem je izpolnjen pogoj za fantastičnost dela, torej pripravljenost bralca oziroma literarnega lika, da se odreče kakršnemu koli dvomu v obstoj nadnaravnega.